Pravi smisel lahko v šolo povrne v prvi vrsti učiteljica ali učitelj. O tem ter o prestopu vrtičkarjev v šolske klopi smo spregovorili z zmagovalci najučiteljskega izbora, ki ga na Oni izvajamo skupaj s civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo in vami.
- LIDIJA ŠTEPEC, OŠ Trnovo v Ljubljani, najučiteljica 2011/2012
Vstop otroka v prvi razred je pomembna prelomnica. Kako ta korak narediti s kar najmanj stresa in spodbudno – za vse?
To je res eden od prelomnih, posebnih trenutkov. V majhnih očeh in v očeh staršev vidiš isto, zrcalno sliko. Čutiš pričakovanja, navdušenje, sramežljivost, strah, veliko vprašanj, napetost, predvsem pa ponos. Kadar tak korak naredimo z najmanj stresa in spodbudno, se to zrcali in prenese na otroka in v šolski prostor. To so začetni pogoji, da se ustvari zaupanje. Staršem predlagam, da opustijo dvojino. To je otrokova zgodba. Torej: »Zdaj greva pa v šolo; kaj imava za nalogo« zamenjamo z: »Zdaj greš pa v svojo šolo; kako si se imel v šoli; ali si dobil kakšno nalogo?« Prvi dan želim vsem nam, da bo srečen, srčen in sončen z veliko pozitivne energije – saj bo potem takšno vse leto.
Otroci se vse bolj vpletajo v virtualne svetove, v živo pa se manj družijo, zato se izgublja tista temeljna človeškost, smisel za ustvarjalno, spontano igro v naravi. Kako gledate na to?
Današnji virtualni svet je že postal resničnost. Nekateri se ga še izogibamo, imamo raje pristne stike, nekaj, v kar lahko verjamemo, objamemo. Koliko se bomo tehnologiji pustili zasužnjiti, je stvar posameznika in zdrave kmečke pameti. Tudi v šoli je neizogibna, saj si ob koncu šolanja želimo učenca, ki je vsestransko razvit, opremljen za prve samostojne odločitve življenja. Nekateri najmlajši znajo že čuda stvari na telefonih, računalnikih, hodijo na več interesnih dejavnosti, ne znajo pa si zavezati čevljev, obrisati nosa in si izmišljati novih iger z vrstniki. Vedno se najdejo učenci, ki ubežijo v svoj svet in igrajo junake računalniških igric, največkrat risank, in to me skrbi. Prva in druga triada bi morali biti temu čim manj izpostavljeni. Starši so tisti, ki naj bi to nadzorovali. Videla bom, kako bova z možem kos vsem tem nalogam starševstva, glede na to, da sem v srečnem pričakovanju dojenčka.
Iskrene čestitke! Vsak razred ima iz povprečja izstopajoče učence – bodisi po nadarjenosti bodisi po vedenju ali z videzom, slogom oblačenja. Koliko spodbujate posebnost in kdaj ukrepate strogo, karajoče?
Živimo v popolnoma drugih časih, pa se imam kot triintridesetletnica še vedno za mlado. Spomnim se svojih šolskih dni, mišljenja, da se je treba prilagoditi, stopiti z okolico, postati bratje in sestre. Zdaj je vsak lahko to, kar čuti, da je. Učitelji se zagotovo ne strinjamo z vsem, kar vidimo, doživljamo, bodisi vedenjsko bodisi s slogom oblačenja ali raje pomanjkanjem oblačil, vendar takšne starši pripeljejo v šolo. Pri vsakem otroku je sicer spodbujanje posebnosti nujno, tako se oblikuje njegova pozitivna, tako osebna kot tudi šolska samopodoba. Pravzaprav se večinoma zares učimo šele drug od drugega.
Hrvaški in španski zakon nalagata mladoletnim pomoč pri domačih gospodinjskih opravilih, saj se sicer težko naučijo sprejemanja dolžnosti – tudi v šoli. Bi bil smiseln tudi v naši državi?
Žalostno, da obstaja takšen zakon, saj je to vendar nekaj povsem normalnega, nujnega v skupnosti, družini, razredu, službi. Vsak mora imeti svojo vlogo, dolžnosti in naloge. Če tega ni, ni odgovornosti, še slabše – ni življenjskosti. Treba je razvijati vztrajnost, delovne navade, spoznati, da v življenju nič ni kar samoumevno, ampak je treba veliko truda, dela, moči. Druge poti do dolgoročne, prave, zaslužene uspešnosti ni. Takrat sta tudi sreča in ponos pristna. Pohvala mora biti na mestu. Otrok, ki nima doma nobenih dolžnosti, je v šoli v veliki stiski. Včasih kakšen najmlajši reče, da ne bo opravil zadolžitve, naloge, da se mu ne da. Začne delati, ampak ne dokonča. Seveda se vse to pokaže pri opravljanju domačih nalog. Kot pravi moja sodelavka: »Domače naloge so svetinja in pika.«
Če bi lahko, kaj bi spremenili v šolskem sistemu in kakšen je vaš apel bodočemu novemu ministru ali ministrici za šolstvo in šport?
Vsaka sprememba doživi svojo luč šele čez čas, nekatere čez deset let – to je že ena generacija osnovnošolcev. Sprememb je pa veliko. Vedno manj je splošne razgledanosti, vedoželjnosti in tudi ustvarjalnosti. Učitelji naj bi z vsemi atomi premogli še diferencirati, individualizirati, integrirati, pregledovati naloge, spoznavati in dati prostor osebni, šolski rasti vsakemu učencu in vsak je po svoje poseben, kaj šele učencem s posebnimi potrebami. Vprašajmo se, kako je to človeško možno ob normativih do 30 učencev. Vsi se trudimo po najboljših močeh. Odgovornost na starših pa je z vsako krizo še večja pri zagotavljanju želenega znanja in spretnosti. Pred seboj imamo mladino, ki mora biti svetovno konkurenčna in naj ne bi razmišljala o selitvi v tujino. Naši najmlajši bodo jutri odločali o naši prihodnosti. Če se vrnem na prvošolčke, si ne predstavljam drugačnega dela kot v tandemu skupaj z drugim učiteljem vzgojiteljem. To je nujno, prav tako zgodnje učenje tujega jezika – za vse.
- BOJAN HOTKO, OŠ Globoko pri Brežicah, najučitelj 2010/2011
Za zdaj ste edini zmagovalec naše akcije. Zakaj je tako, poleg dejstva, da je v vašem poklicu pač več žensk?
Me veseli, da sem doslej edini moški, vendar je še veliko dobrih učiteljev, čeprav nimajo priponke naj. Kot ste omenili, v našem poklicu je pač res več žensk in je verjetno teže zmagati oziroma jih premagati. Prepričan pa sem, da se mi bo kmalu pridružil še kakšen učitelj.
Družba izgublja zdrav razum in prav učitelj kot moralna avtoriteta je lahko eden tistih, ki lahko stvari premakne na bolje, pa čeprav le kot posameznik proti kapitalističnemu sistemu. Kako?
Zahtevno vprašanje, na katero je težko odgovoriti. Zavedam se, da imamo učitelji izredno pomembno vlogo med šolanjem vsakega učenca. Ta naloga je še veliko težja danes, ko je družba usmerjena v druge vrednote, kot jih učitelji uresničujemo z našim delom. Težko je premikati stvari na bolje kot posameznik, prepričan pa sem, da se to trudimo početi v vseh šolah, kolikor pač dopušča sistem.
Ljudje se premalo gibamo na svežem zraku in tudi zato se kopičijo težave z zdravjem. Kakšna je vaša formula, ko kot učitelj športne vzgoje navdušite učence za vadbo?
Čarobne formule oziroma recepta ni. Učenci so različni in tudi učitelji imamo različne pristope, kako jih spodbuditi in prepričati, da je gibanje izredno pomembno za zdravje in življenje. Seveda je treba več truda in časa vložiti v delo s tistimi, ki jim je v breme oziroma se ne gibljejo dovolj. Nekatere mi uspe motivirati hitreje, drugi vztrajajo pri svojem prepričanju. Pri delu z učenci moraš biti zelo vztrajen in potrpežljiv.
Še nekaj dni in šolski prag bo prestopila nova generacija prvošolcev. S katerimi spodbudnimi in modrimi besedami bi jih pospremili?
Modre besede niso preveč potrebne. Vsak starš najbolje pozna svojega otroka, kako ga motivirati, pohvaliti, nagraditi, grajati in tudi kaznovati. Večina se veseli že pri pripravah na šolo, nakupu prve torbe in potrebščin. To so posebna doživetja tudi za družino.
Če bi lahko, kaj bi spremenili v šolskem sistemu in kakšen je vaš apel bodočemu novemu ministru ali ministrici za šolstvo in šport?
Spremenil oziroma zmanjšal bi administracijo, ki je je vsak dan več, ter nenehne spremembe. Dobro prakso je treba ohranjati in izboljševati, ne pa z zakonodajo stalno pošiljati v šolske prostore novosti. Moj apel za bodočega ministra je, da je treba dati poklicu učitelja v današnji družbi več veljave.
- NATALIJA ROŽNIK, OŠ Ledina v Ljubljani, najučiteljica 2013/2014
Nekateri se vstopa v prvi razred z nostalgijo spominjajo vse življenje, drugi ta spomin potisnejo v pozabo. Kaj lahko kot odrasli naredimo, da bo dan za otroka prijeten?
Dan, ko otrok prvič prestopi šolski prag, je velik dogodek ne le zanj, temveč tudi za starše. Priskrbite si dopust in ga pospremite v šolo. Doma poskrbite za praznično vzdušje, in če vam možnosti dopuščajo, preživite preostali del dneva skupaj s prvošolčkom, peljite ga na izlet, sladoled, sprehod. Seveda naj se priprave z navdušenjem začnejo že nekaj dni prej. Skupaj z otrokom ovijte zvezke, učbenike ter pripravite druge šolske potrebščine. Odgovarjajte na njegova vprašanja, spodbujajte ga, da izraža svoja čustva.
Učenci, še posebno prvošolčki, potrebujejo meje in red, ko se navajajo na nov režim. Kako za to kar najbolje poskrbimo starši in koliko lahko k temu prispevate učitelji?
Starši, ki mislijo, da se bo otrok reda naučil le v šoli, so v veliki zmoti. Navajenost na redno delo in obrede v domačem okolju, denimo oblačenje, skrb za lastne stvari, pospravljanje igrač, umivanje zob, večerno branje pravljice, so odlična popotnica za prestop v šolski ritem. Morda bo na začetku potrebna pomoč – potrpežljivost in vztrajnost – kasneje pa bo to otroku prešlo v navado in bo uspešno skrbel za svoje stvari ter z veseljem in lahkoto uresničeval šolske obveznosti. Zlasti pomembno je, da ga pogosto navdušujemo za učenje in raziskovanje ter ne strašimo s šolo. Seveda pa imajo svoj delež tudi šola in učitelji, s katerimi se srečuje. S svojim zgledom lahko otroka navdušujejo in mu nevede postavljajo meje in pravila.
Otroci so zaradi preveč sedenja vse bolj debeli, kar zadeva gibanje v naravi, pa kronično podhranjeni. Koliko dni v šolskem letu greste z razredom med poukom na zrak, kar najbliže k drevesom, travnikom in reki?
Z vašo trditvijo se zelo strinjam. Težave se zavedamo in na naši šoli si za to zelo prizadevamo. Kljub temu, da stoji sredi prometnih križišč, otrokom omogočimo veliko gibanja; različne športne dejavnosti, dodatne ure športne vzgoje, zdrav življenjski slog, dneve gibanja. Sama se zelo trudim, da čim več dejavnosti pouka izvajam zunaj učilnice – na igrišču, travniku v Tivoliju, v gozdu pod Ljubljanskim gradom, na dvorišču Etnografskega muzeja. Tudi starše ozaveščamo, kako pomembno je gibanje in še enkrat gibanje v naravi ob druženju z vrstniki. Vse prevečkrat imajo prednost računalnik in televizija ter nakupovalno središče.
Katere novosti bodo v tem šolskem letu, kar zadeva poučevanje v prvih razredih?
Z novostmi še nisem seznanjena. Bodo pa gotovo prišle, saj brez njih očitno ne gre. Šolske oblasti v zadnjem hipu pošljejo šolam okrožnice in zahtevajo hitre, instant rešitve. Ne zavedajo se, da te v izobraževanju niso dobre in ne vodijo h kakovostnim rešitvam. Spremembe so v prvi vrsti namenjene varčevanju v vseh možnih oblikah in na vseh področjih, kar znižuje standard kakovosti.
Če bi lahko, kaj bi spremenili v šolskem sistemu in kakšen je vaš apel bodočemu novemu ministru ali ministrici za šolstvo in šport?
Predvsem se je treba ustaviti, modro pretehtati stanje in ne hiteti z instant spremembami.
- MAJDA KREŠEVIČ, OŠ Kamnica pri Mariboru, najučiteljica 2009/2010
Ste prva zmagovalka našega izbora, ki je letos potekal peto leto zapovrstjo. Spremljali ste tudi uvajanje devetletke – ima ta po vašem več minusov ali plusov?
V preteklih šolskih letih je bilo šolstvo v Sloveniji deležno velikih sprememb. Zagotovo je največja nastala z uvedbo devetletke in timskega dela v prvem razredu, kjer poleg učiteljice poučuje še druga strokovna delavka. Z devetletko smo dobili tudi opisno ocenjevanje do tretjega razreda, ki pa se je že spremenilo. Ob vstopu v šolo je zagotovo pozitivno. Starši sicer pogrešajo številčne ocene, saj jim opisani cilji ne prikazujejo vedno znanja njihovih otrok. Slabost, ki jo vidim, je v poplavi vseh možnih učbenikov in delovnih zvezkov. Imam občutek, da je naše šolstvo tudi potrošniško usmerjeno. Včasih ni bilo tako.
Navada je železna srajca. Katere psihološke in telesne veščine mora otrok usvojiti, preden vstopi v prvi razred, da bo šola zanj vedno pozitiven izziv?
Obdobje pred vstopom v šolo je za vsakega posameznika zelo pomembno. V tem času se razvijajo temeljne funkcije, ki se kasneje poglabljajo, širijo. Kar v tem obdobju zamudimo, kasneje težko nadomestimo. Otrok postaja socialno bitje, za to pa potrebuje veliko spodbud. Ob vstopu v šolo naj bi bil socializiran, samostojen in odgovoren. Vse več staršev pa se bolj ukvarja z učenjem branja, pisanja, računanja kot z osnovnimi socialnimi vrlinami, zato imamo v razredih med učenci velike razlike. V šoli se trudimo, da bi bila zanje pozitiven izziv, ampak vedno ni tako.
Vse več se govori o nesmiselnosti vtikanja prava in birokracije v šolo. Kakšna je najboljša komunikacija med učiteljem in staršem, da koristi učencu v njegovem razvoju v dobro, odgovorno osebnost?
Komunikacija med starši in učiteljem je za otroka izredno pomembna, saj vpliva na njegov razvoj tako v družini kot šoli. Kadar je slaba, jo najbolj občuti prav on. Učinkovita in uspešna je samo takrat, kadar si vsi prizadevamo za skupen cilj, to pa je odgovoren otrok. Takrat, kadar si prejemnik razlaga sporočilo enako, kot si je pošiljatelj želel, da bi ga razumel. Načeloma pa velja, da dobimo nazaj, kar dajemo. Če poskušamo razumeti druge in razviti pozitiven odnos, bodo drugi zagotovo tak odnos razvili do nas.
V prvih razredih ste z otroki od štiri do pet ur na dan. To obdobje je zelo pomembno tudi z vzgojnega vidika, saj je temelj za prihodnje izobraževanje učenca. Katere so nepogrešljive značajske lastnosti dobrega učitelja in katere so škodljive?
Učitelj mora imeti v prvi vrsti dovolj znanja, sposobnosti, spretnosti in karizmo. Kdor ima dobro razvite značajske in intelektualne lastnosti, je dober učitelj, vendar pa brez motivacije ne more biti uspešen. Učitelj bi moral biti strokovnjak na svojem področju, pošten, dosleden, zmožen sprejemati drugačnost, ravno prav avtoritativen, kdaj popustljiv, pravičen. Učenci potrebujejo red in disciplino in to od nas učiteljev tudi pričakujejo. Zelo dovzetni pa so za krivičnost, ki jo zelo hitro opazijo in težko spregledajo ter oprostijo.
Če bi lahko, kaj bi spremenili v šolskem sistemu in kakšen je vaš apel bodočemu novemu ministru ali ministrici za šolstvo in šport?
Šolstvo bi morali malo umiriti. Sprememb je vedno veliko in ni časa za njihovo kakovostno izvajanje. Torej, ne spreminjajte tega, kar se je izkazalo za dobro!
- NIVES ZELENJAK, OŠ Miren, podružnična šola Bilje pri Novi Gorici, najučiteljica 2012/2013
V vaši šoli sredi idiličnega okolja imate veliko neprecenljivega stika z ljudsko kulturno dediščino in naravo – tudi šolski vrt?
Ne, trenutno ga nimamo, bi bil pa zelo dobrodošel. Ne le zaradi stika z naravo, ampak tudi zaradi učenja samega dela, opravkov na vrtu oziroma polju. Pred nekaj leti nam je oče našega učenca uredil velik vrt na Orehovsko-Biljenskem polju. Tam je vsak otrok ustvaril svoj vrtiček in ga do jeseni obdeloval skupaj s starši.
Ne le doma, tudi v šoli nam vse bolj vsiljujejo elektronske naprave, zadnje čase tablice, kar ima poleg prednosti velike slabosti, saj so otroci zaradi posedanja vse bolj debeli in fizično nedejavni. Kakšno je vaše mnenje o maniji z elektroniko?
Elektroniko lahko v šolskih klopeh koristno uporabimo, hkrati pa pametno omejimo. Računalniki in tablice pritegnejo pozornost otrok in mladostnikov, iz izkušenj pa vem, da grajenje lesenih kolib v gozdu, mostičkov čez potok, izdelovanje lokov iz vej in podobno pritegne vse otroke, tudi tiste, ki ure in ure presedijo za računalniki. Naravo imajo v sebi.
Napetost v družbi se izraža tudi med učenci, ko izbruhne nasilje, bodisi psihično bodisi fizično. Kako to rešujete?
Recepta ni. Pomembno je, da učitelj vidi, opazi težave, ki se pojavijo med učenci, in primerno ukrepa, pomaga, usmerja.
Učitelji imate zaradi birokracije vse manj časa za otroke. Kaj svetujete staršem, kako lahko kar najbolje pripravijo svojega prvošolčka pred prvim vstopom v šolo, kaj naj mu rečejo?
Starši in učitelji lahko zelo lepo sodelujemo in si pomagamo – veste, tudi učitelji potrebujemo pomoč staršev. Ob vstopu v prvi razred pa – veselo na delo! Z veliko dobre volje in pričakovanj.
Če bi lahko, kaj bi spremenili v šolskem sistemu in kakšen je vaš apel bodočemu novemu ministru ali ministrici za šolstvo in šport?
Učitelj naj bo učitelj.
