Majhna družina z dvanajstimi otroki

Pravzaprav sem o njem prebral v e-sporočilu, ki mi ga je iz daljne Slovenije poslala v Afriko zaljubljena znanka: »Sem slišala za posebne ljudi čisto na jugu Zambije, ob jezeru Kariba,« mi je pisala. »Tonga ali nekaj podobnega se imenujejo. V mestu Čamo imajo muzej, tam so mi lani povedali, da ženske še vedno nosijo v nosu nekakšne klinčke in trave. So menda precej od rok in meni ni uspelo priti do njih – boš ti pogledal?« Prav take ljudi, drugačne in povezane s svojo plemensko preteklostjo, vedno znova iščem na svojih potovanjih. A je krajev, kjer je naravna golota še prekrita le s krilci iz trav ali z doma strojenimi kožami divjih antilop, vse manj in manj. Ne izumirajo le živalske vrste, tudi mozaik človeške različnosti postaja z vsako novo generacijo bolj ubožen in poln grdih praznin ter dolgočasnih sivin.

Tudi zato sem se odločil poiskati Tonge.

Za štirideset Slovenij

Zambija, velika za skorajda štirideset Slovenij, ima triinsedemdeset plemen. To je nekoč pomenilo prav toliko jezikov, bogov ter načinov življenja, oblačenja in vedenja. Zdaj je v državi angleščina uradni jezik, krščanski bog edina omembe vredna avtoriteta v nebesih, majice in oguljene hlače pa primerno oblačilo civiliziranega človeka.

Muzeja v Čamu, na pol poti med Lusako in Viktorijinimi slapovi, ni bilo težko najti, za cesto je dokaj sveža tabla – Tonga museum – kazala proti nizki stavbi med drevesi. In že v Lonely Planetu sem prebral, da so prav Tonge eno najbolj tradicionalnih plemen v Zambiji, ki so ga v prejšnjih stoletjih redčili lovci na sužnje in sovražna plemena z juga, pred šestimi desetletji pa so jih z domov na bregu Zambezija dokončno pregnali angleški gospodarji. Ti so ozek tok reke z velikanskim jezom spremenili v jezero Kariba, vir električne energije za okoliške rudnike in mesta.

Tonga so očitno ljudje, ki v življenju nimajo sreče.

Muzej v nekdanji šoli v Čomi je prikazoval njihovo preteklost s številnimi predmeti za vsakodnevno rabo ter z grobimi črno-belimi fotografijami: v leopardovo kožo odet vaški vrač, družine ubožnih obrazov pred kolibami iz listja in vej, mlada dekleta s kratkimi krilci iz lubja okoli bokov.

Srečanje v muzeju

Belec petdesetih let se je v sosednji sobi pogovarjal z lastnikom trgovinice s spominki; videti je bil kot nekdo, ki je preveč afriških noči preživel v vročem vetru pod zvezdami, divjina je bila zapisana v vsako njegovo potezo. Morda on ve kaj več? Je še mogoče najti tradicionalne Tonge, kot jih prikazujejo fotografije?

– Danes ne več, je bil jasen. Edino po jeziku se še ločijo od drugih. Vsi so oblečeni, ob nedeljah hodijo v cerkev, obdelujejo polja in nekateri delajo v rudnikih.

– In od kdaj so fotografije v zbirki?

– Največ šestdeset let so stare, iz časov, preden je njihove vasi poplavila voda.

– Niso starejše? Zdijo se mi kot iz devetnajstega stoletja.

– Zagotovo ne. Sam sem jih zbiral, pred dvajsetimi leti sem obredel večino njihovih vasi in iskal material za muzej. Jaz sem ga ustanovil.

Njegovo ime je Gijsbert Witkamp; po rodu Nizozemec, po poklicu antropolog, po duši Afričan. Na zemljevidu mi je pokazal nekaj naselij, kjer bi morda lahko našla vsaj delčke tongaške nekdanjosti. A ne pričakuj preveč, me je še enkrat opozoril.

Med dobrimi ljudmi

Motor ima svoje prednosti, zrine se po poteh, ki bi jih celo s terenskim avtomobilom težko ukrotil. S sopotnico Laro sva se obrnila proti jugu. Vasice ob poti so bile do skrajnosti preproste, Afrika okroglih bivališč iz blata v teh krajih še vedno prevladuje. Spuščala se je noč, ko sva ustavila na vzpetini, s katere sva v daljavi že lahko videla modro prostranstvo jezera Kariba; Zimbabve na drugi strani se je neopazno prelival v obzorje. Ponovno sem pogledal zemljevid: da, zagotovo sva že na območju, ki ga je pokazal antropolog, čeprav okoliških naselij vsaj na prvi pogled po ničemer ne bi mogel ločiti od vasi, ki so v prejšnjih dneh ostajale za nama.

Za cesto je stalo nekaj kolib, zapeljal sem mednje in se na široko nasmejal ženskam in kupu otrok, ki so posedali na tleh: halo, dobri ljudje, bi nocoj lahko prespala med vami?

Z Laro sva bila očitno dobrodošla gosta; prinesli so nama leseni pručki in med njima zakurili ogenj. A le nasmihali smo se lahko drug drugemu, nobenih skupnih besed ni bilo med nami. Prvi moški se nam je pridružil že v popolni temi. In govoril je angleško.

– Hello, hello, welcome, my name Bernard. Delal na njivi, otroci povedali, da prišli gostje. Jaz tukaj gospodar, to moji dve ženi, to otroci. Welcome, dobrodošli.

Za vsak primer sem preveril:

– Tonga?

– Yes, yes, of course, seveda, vse dol do jezera samo ljudje Tonga.

Bernard mi je predstavil družino. Ženi, Belly in Norah, sta imeli vsaka svojo štirivogalno hiško, sveže opleskano s posušenim blatom, ob strani pa skupno okroglo kolibo, v kateri je bila kuhinja. Na tleh še enega napol odprtega zavetja so ponoči spali otroci, ki so bili že preveliki za dojenje. Vse je bilo do skrajnosti preprosto in ubožno, a čisto in urejeno.

Bernard je prinesel še eno pručko in prisedel.

Škrat z luknjo v nosu

– Živimo od koruze in prosa, je povedal. Dva vola imam za delo na njivah in vsako leto vzgojim tri ali štiri koze, trideset dolarjev dobim za eno. In oglje delam; ženi ga na glavi znosita na tržnico v Mambo in prodata; za eno vrečo dobim dva dolarja. Preživimo.

In na srečo je pameten, poudari. Majhno družino ima, otroci hodijo v šolo in nekako lahko skrbi zanje. Kristjan je, a ostanki nekdanjih verovanj mu dovoljujejo več žena, tukaj so misijonarji malo popustili; ena stane sto dolarjev, tri krave in šest koz.

Okoli naju pa skače dvanajst otrok, vsi njegovi.

Majhna družina? se vseeno začudim.

– Nekateri moški imajo tudi deset žena in osemdeset, sto otrok. To ni dobro, ni dovolj hrane, otroci ne hodijo v šolo. Moja družina majhna, to dobro.

Tisti večer še dolgo v noč posedamo okoli ognja. Na majhnem bencinskem gorilniku nama z Laro iz zaloge v motorju pripravim rižoto s piščancem, a mesa imam vsaj še za en dan, dam ga mami Belly in pozneje jih gledam, kako otroci v širokem krogu okoli ognja pomakajo kose ugalija, polente iz bele koruze, v slastno omako in s kostmi vred zdrobijo še zadnje koščke kure. Ni vsak teden taka dobrota pred njimi. Koruza, proso, lubenice – to je vse, kar raste za njihovimi kolibami.

Brat je poslovnež

Zjutraj pride na obisk Bernardov brat; le nekaj sto metrov daleč na drugi strani ceste ima svoje kolibe, dve ženi in tudi on dvanajst otrok. Poslovnež je, pove s ponosom v glasu. In s čim se ukvarja?

– Kolo imam, s pletenima torbama ob straneh. Na jezeru kupujem posušene ribe in peljem včasih ves dan daleč proti hribom, kjer jih z dobičkom prodam. Ali pa kupim kozo, kjer sta bila dež in sveža paša, in jo prodam v krajih, ki jih pesti suša.

Pozneje se nam iz ene od kolib na drugi strani ceste pridruži tudi njuna mati. Petinsedemdeset let je stara – se ji zdi – in vsa zgrbljena spominja na majhnega škrata, ki bo nekega dne kar izginil, posušil se bo. Pokaže nama, kako so se Tonge včasih ločili od sosednjih plemen. Da, res so si skozi luknjo v nosu lahko potegnili okras: pisano obdelan kos lesa, izrezljano kost, včasih tudi le posušeno travo. A danes celo ona komaj še spravi drobno vejico skozi napol zaraščeno odprtino. Mladi pa tega sploh ne delajo več. Dekleta hodijo v šolo in v cerkev in vse je drugače.

Mamca se spomni, kako je bilo že davno tega, ko še ni bilo jezera in so živeli vzdolž reke. Selitev na višja območja je bila hud udarec za pleme, tako sem prebral v muzeju. Zemlja tukaj ni rodovitna, le ostanke, ki jih nihče drug ni maral, so še lahko dobili.

Baker je, bakra ni

A stari škrat pravi drugače; Bernard prevaja za njo:

– Tukaj bolje. Ob reki bili krokodili, veliko otrok in ribičev izgubili. In ljudje umirali za noricami. A če ni dežja, je tudi tukaj težko, pogosto zelo lačni.

Vseeno pa sem čutil upanje. In videl boj; nikjer ni bilo vdanosti v usodo in čakanja na miloščino, kot sem ga tolikokrat čutil na svojih afriških poteh. Zambija je s svojimi zalogami bakra bogata država. Vsaj bila je; a cena rude na svetovnih trgih pada vse niže in državne blagajne so prazne. Ali izropane, na prste pomembnih ljudi se tudi tukaj lepi denar. Vsekakor pa niti v najbolj debelih letih nič od bogastva v Lusaki ni prišlo do Tong.

Bernard me je povabil v kolibi obeh žena. Bili sta uborni, a čisti in urejeni, s prtički na mizicah in z nabožnimi podobami na sveže zglajenih blatnih stenah. Široko dvorišče med njima je bilo vsako jutro skrbno pometeno. In ko sem odhajal, je Bernard že pripravljal plug, da bo z enim od volov odšel na njivo. Suša je, a pripraviti mora zemljo za novo deževje.

Za spanje sem mu pustil petdeset tisoč kvač, deset dolarjev. Pet polnih, težkih vreč oglja mora skuhati, na glavi odnesti do mesta in prodati za ta denar; presrečen je.

In jaz zadovoljen. Ne, nisem odkril nekdanjosti, ki bi se mi razkrila že na prvi pogled ali v eni sami noči; očitno je tudi v teh krajih ni več. A čas, preživet s prijaznimi ljudmi, mi kljub temu vedno znova polepša življenje.