Že prej sem jo prebrala v izvrstnem biografskem romanu izpod peresa naše novinarke in Onine nominiranke Vesne Milek. Za osvežitev spomina: mama je mlademu Borisu kupila črn plašč v trgovini z rabljenimi oblačili. Sicer je bil videti dobro, a na hrbtni strani je imel velik madež. Mama ga je odnesla v čistilnico, a madež je, saj veste, trdovratnejši. Mladi Cavazza ga je zasovražil. Prepričan, da ga vsi vidijo in gledajo zgolj v hrbet, na katerem »piše«, da je to madež njegove revščine. Zato se je premožnim vrstnikom izogibal. Nekoč mu je mama odgovorila: »Misliš, da si kaj manj od njih, Boris? Nihče ni nič več ne nič manj od tebe, to si zapomni. Nekdo ima denar, ti imaš nekaj drugega. Tako to gre.«
V Sloveniji je vse več ljudi na robu preživetja. To je pač realnost in tukaj je kakršen koli optimizem odveč. Revščina je madež. Izguba službe je izguba dostojanstva. Še pred letom dni skorajda nisem poznala človeka iz moje bližine, ki ne bi imel službe, redne ali zanesljive honorarne – z dostojnim plačilom. Danes jih poznam več kot nekaj. Ki so čez noč izgubili delo. In ki, izčrpani od iskanja nove priložnosti, izgubljajo upanje. Verjamem, da v takšnem krču, strahu in brezvoljnosti človek ni kaj prida izbrani kader za delodajalca. Kdo pa si želi potrtega delavca?!
Otroci, ki izhajajo iz revščine, imajo veliko preprek v življenju. Ne samo izobrazbenih, družbenosocialnih, temveč tudi zdravstvenih. V vseh temeljnih postulatih so okrnjeni. Strokovnjaki pripovedujejo: da imajo načeto tako fizično kot psihično zdravje, kajti pri njih ni ne prostora in ne časa za kakovostno prehrano, vsakodnevno gibanje, redno zdravstveno oskrbo, usmerjeno učenje in kakovostno vrstniško
socializacijo. Včasih si mislim (morda si le domišljam), da vse to vendarle ne drži, vsaj v celoti ne. Tam, kjer ni materialnega izobilja, je morda izrazitejša čustvena polnost. Menim, da ta dva pola življenja nista nujno izključujoča se. Najbrž otrok v raskavem okolju postane trdnejši, strpnejši in iznajdljivejši. Da ga ne odnese vsaka sapica. Da v obdobju svoje zrelosti ne goji prepričanja o svoji večvrednosti. In je takšen človek odgovornejši do sebe in družbe kot celote. Morda se z njim laže sporazumem.
Naša letošnja Ona 365, Jožica Maučec Zakotnik, dr. med., je čudovita ženska. Res imamo srečo. Da jo imamo. Večina jo pozna po tem, da nas priganja k redni telesni vadbi in uravnoteženi prehrani ter odganja od razvad in slabih navad. Potem nas še vabi na redne preventivne preglede (Dora, Zora, Svit), ja, res moramo kar naprej nekaj delati. Za življenje. Ampak to so, priznajmo, odrešujoče dejavnosti. Za vse v življenju se naša izbranka zahvaljuje svojim staršem, ki so jo vzgajali v brezpogojni ljubezni, a skromnosti, trdnosti in odgovornosti – do življenja. In se zahvaljuje ljubi prekmurski ravnici, ki ji je podarila notranji mir.
Naša letošnja Ona 365, Jožica Maučec Zakotnik, širi med ljudi nalezljivo vero. O vrednem upanju, dobrem lastnem počutju in osebni vrednosti, ki izhaja zgolj iz posameznikove poštenosti. Do sebe in do drugih. Posebno pozornost namenja otrokom in skrbi v njihovem psihosocialnem razvoju. Nekoč je dejala: »Otroci potrebujejo za poln razvoj osebnosti, za to, da postanejo vedri, optimistični in perspektivni mladi odrasli, ki ne bodo zapadli alkoholu, cigaretam, drogam in se ne bodo odločali za nasilje nad sabo ali drugimi, vrednote in ljubezen, ki jo lahko najprej dobijo v družini in nato v vrtcih in šolah. Če želimo uspešno reševati družbene stiske, mora zdrava družina ostati primarna celica družbe.«
Je k temu še kaj dodati?
