Odkar je v slovensko javnost prvič vstopila z objavo v reviji Ciciban leta 1982, jo otroci in mladina berejo med drugim kot Mici, Župco, Evo, Lojzo iz vesolja, Julijo v knjižnih oblikah in na spletnih straneh, z Julijo, ki je zaljubljena LOL, pa celo sklepajo prijateljstva na facebooku. Za delo Eva in kozel je leta 2006 prejela nagrado večernica in Levstikovo nagrado leta 2011 za Mici iz 2. a. Majda Koren, priljubljena mladinska pisateljica, je tudi učiteljica, mama in babica. Kar pa še zdaleč ni vse. Nepredvidljivo in osupljivo sveže vedno znova preseneča z novimi projekti, denimo v Društvu pisateljev je dejavna v skupini za ohranjanje kulturne dediščine, ki želi vzpostaviti slovensko pisateljsko pot, drugič spet si prizadeva oživljati pozabljene praznike, kot je gregorjevo, ko se ženijo ptički, ki si ga je prilastila za svojega; takrat je namreč tudi njen rojstni dan.
Najino srečanje je bilo posledica prepleta naključij, ko je na enomesečnem bivanju v Londonu predstavljala svojo knjigo Lojza iz vesolja. Navdihujoča, polna izvirnega humorja in topline, večno mladostna, kakršna ostaja le Majda.
Je bilo vaše enomesečno bivanje v Londonu predvsem v luči navdušenosti nad velikim mestom ali vas je v njem kdaj prežel tudi trenutek osamljenosti?
Občutek osamljenosti me je v Londonu prešinil enkrat samkrat: ko sem nekega večera vstopila v prazno stanovanje. Zavedela sem se, da ni v njem nikogar, ki bi me prišel pozdravit, da ni v njem ne človeka ne psa in ne mačke – niti fikusa ne. Zoprn občutek, tako zoprn, da sem šla takoj naslednji dan v bližnjo trgovinico in kupila baziliko v lončku. Tako me je poslej, ko sem vstopila v stanovanje, pozdravila vsaj bazilika na kuhinjski mizi. Sicer pa mi ni preveč uspevalo pridobiti izkušnjo osamljenosti in samotnosti, kar je bil tudi eden od razlogov za moj odhod v tujino, saj sem se srečevala z ljudmi, ki jih poznam iz Slovenije, navezala sem tudi nekaj novih znanstev z Londončani in se vsak dan odpravljala na eksmedicijo, kot bi rekel medved Pu, enkrat do muzeja, drugič do knjižnice, tretjič kar tako po mestu. Prvih dvajset dni pa sem bila zaposlena z nastopi po šolah. Predstavljala sem svojo knjigo Lojza iz vesolja, ki je izšla v angleškem in slovenskem jeziku.
Na kakšne odzive ste naleteli po šolah?
Ni bilo ravno enostavno. Ne čakajo v vrsti, da bi njihovo šolo obiskala pisateljica iz Slovenije. Večina niti ne ve, kje je to. In imajo dovolj svojih pesnikov in pisateljev. Nastopi so se vsi dobro iztekli, ampak pred njimi sem naletela na strašno nezaupanje. Upokojena knjižničarka, ki me je spremljala na nastop, je s seboj prinesla slikanico, za vsak primer, da jo prebere, če z mano ne bo nič. Mislim, da jo je zelo skrbelo, kaj bo. (smeh) Vendar so bili nastopi čudovita izkušnja. Kakor je bilo v angleških razredih zanimivo, od kod vse prihajajo otroci – verjetno jih je manj kot polovico angleškega rodu, je bilo v slovenskih razredih zanimivo, kako različno obvladajo jezik svojih prednikov. Nekateri tekoče govorijo slovensko, drugi razumejo komaj kakšno besedo. Kar sploh ni čudno. Marsikateri prihaja iz »mešane družine« in ima lahko očeta Indijca in mamo Slovenko ali očeta Slovenca in mamo Angležinjo. Pogosto se zgodi, da je otrok ne le dvo-, ampak kar trojezičen. Otroci so pa povsem enaki, v Londonu, Sloveniji ali verjetno kjer koli drugod.
S poučevanjem imate veliko izkušenj – učiteljica razrednega pouka ste že od leta 1983.
Tako je. Včasih se mi zdi, da imajo starši velika pričakovanja do mene, ker za otroke tudi pišem. Res je, da jih znam kot pisateljica dobro opazovati, vendar ni rečeno, da se znam zato v razredu vsakič pravilno profesionalno odzvati. Sem dobra didaktičarka, to zagotovo. Znam dobro razlagati snov, ki naj jo otroci usvojijo. Kdor pozna Zgodbe zajca Zlatka, ve, o čem govorim. Imam pa težave z disciplino. Nekaj časa mi ugaja, da je razred miren in tiho dela, potem pa me to začne dolgočasiti. Če ni nikogar, ki bi motil mir in tišino, sama naredim kaj takega, da se zbudijo in postanejo malo bolj razigrani. Kmalu so seveda preveč razigrani in takrat jih glasno okregam, na primer z besedami: Krščen Matiček, zdaj pa mir! Otroci pa, namesto da bi utihnili, se začnejo smejati, ker se jim zdi krščen Matiček neznansko smešen. Ali pa se kdo iz ozadja tiho oglasi: Jaz sem tudi krščen!
Zdaj je moje delovno mesto v podaljšanem bivanju. Otroke peljem na kosilo, skupaj napišemo naloge in se igramo na šolskem igrišču. Sicer zelo rada poučujem in uživam, kadar dopoldne nadomeščam manjkajoče učiteljice. Me pa niti malo ne mika, da bi izpolnjevala številne obrazce in računala povprečje ocen za tiste, ki imajo nogo številko šestindvajset in kar je še podobnih statistik. Zato sem v šoli raje popoldne, ko je vse malce bolj sproščeno.
Zakaj govorite o otrocih, in ne o učencih?
Zame so paglavčki v razredu predvsem otroci, ne le učenci. Sama beseda učenec pomeni, da vidiš pred seboj le nekoga, v katerega moraš natrpati znanje in od katerega pričakuješ točno določeno vedenje. Če je tisti paglavec, ki stoji pred mano, samo učenec, me ne zanima, ali ima raje nogomet ali računalniške igrice. Me ne zanima, ali živi sam z mamico ali morda s starši, ki se pravkar ločujejo in je zaradi tega tudi on v hudi stiski. Me ne zanima, ali je prišel v šolo neprespan, ker je oče spet prišel domov pijan in razgrajal po hiši do polnoči. Učenci so zame res učenci, a tudi in predvsem otroci. Kakor, upam, sem jaz njihova učiteljica in morda še oseba, ki ima življenje tudi sicer, ne le v šoli.
Kakšen je po vašem mnenju položaj otrok v družbi?
Pogosto berem in poslušam o tem, da smo pozabili na njihove dolžnosti. Prej smo otroke nosili po rokah in jih zavijali v vatko, zdaj bi jim pravice odvzeli in jim naložili le še dolžnosti. Traparija. Najprej je treba natančno prebrati, kaj so otrokove pravice. Otrokova pravica je na primer, da se izobražuje. Iz tega sledi njegova dolžnost, da šolo obiskuje in redno piše domače naloge. Otrok ima pravico do igre in prostega časa. Precej jih poznam, ki so zaposleni od jutra do večera: šola, glasbena šola, treningi, tekmovanja. In na drugi strani otroci, ki imajo preveč prostega časa in ga zabijajo tja v en dan pred televizijo in računalnikom. V obeh primerih ostanejo brez igre, tiste prave otroške, pri kateri bi vadili pristne medosebne stike in razvijali domišljijo. In kakšne dolžnosti naj veljajo pri igri: spoštovanje pravil in skrb za igrače, ki jih mora otrok po igri sam pospraviti.
Za stiske odraščajočih imate veliko razumevanja!
Najbolj poznam otroke, ki so pravkar prestopili šolski prag. Poznam njihove prigode, stiske, kako razmišljajo. Včasih se nam zdi, da so njihove težave majhne – ker so oni majhni. Tu gre za spoštovanje otrok. Za spoštovanje njihovih strahov in skrbi, ki jih imajo. Kakšen vzdih olajšanja je preplavil moj razred, ko sem brala odlomek iz Eve in kozla. Kako so si oddahnili, ko so ugotovili, da imajo knjižni junaki enake probleme kot oni! Da se tudi v zgodbah starši ločijo in da to ni nerešljiva uganka in da se vse razplete tako, da je dobro za vse. Pisanje za take otroke mi gre najbolje od rok. V zgodbah skušam prikazati resnične težave, s katerimi se pogosto srečujejo. Morda najraje pišem za predpubertetnike tudi zato, ker sem se sama tedaj počutila najsrečnejšo. To je čas, preden udarijo na plan hormoni, čas, ko še ne veš, da so ljudje preračunljivi in spletkarski. Svet je preprost in jasno ti je, kaj je prav in kaj narobe. Kasneje postane vse tako zapleteno!
Ste bili kot učenka vzorni?
Pri pouku sem bila nadpovprečno uspešna, nikakor pa pridna, kot na primer Anica iz Pike Nogavičke. Med odmori sem se podila po učilnici, po pouku pa s sosedovimi fanti igrala nogomet. Včasih smo se šli kozo klamf ali ravbarje in žandarje. Podili smo se po Golovcu, rabutali češnje, dirjali s kolesi z Rudnika do centra mesta ali pa, poleti, na Kodeljevo. Starši niso imeli časa, da bi stalno pazili na nas, popoldanskega varstva pa tudi ni bilo. Sem pa izjemno rada brala. Črno-bela televizija me ni prepričala. Pogosto je vsa družina sedela pred televizijo v dnevni sobi, jaz pa sem v kuhinji na trdi klopi brala. Ne brala, požirala sem pravljice in vse knjige, ki so mi prišle pod roko.
Vas je to določilo za pisateljico ali so se v to nemara vmešale vile rojenice?
Morda so bile res vile rojenice, ker o tem, da bi bila pisateljica, sploh nisem nikoli razmišljala. To je prišlo kar samo od sebe, mimogrede. Zame ni težko razmišljati kot Mici ali kot najstnica Julija ali kot majhen prestrašen kužek. Saj to je bistvo vsakega pisanja – da se vživljaš v različne vloge, jih v mislih živiš in te misli preneseš na papir.
Koliko je vaše zgodbe, denimo Evo in kozla, Mihca, Mici iz 2.a., navdihnilo opazovanje vsakdanjega življenja?
Vedno imam pred očmi resnične otroke, ko pišem o njihovih prigodah, le imena spremenim. V slikanici Nace in Rudi pa sem pustila kar njuni pravi imeni in prosila za dovoljenje tako njiju kot njuna starša. Ker sta že sami imeni Nace in Rudi prav simpatični, skupaj z njunim psom Lipetom pa so zmagovalna kombinacija. V zgodbah o Mici, ki so prigode mojih učencev, sem dogodke podtaknila rožnati pošasti Mici. Če bi namesto Mici nastopali resnični otroci, nemara ne bi bilo tako zabavno. Mici je krasna kamuflaža, za katero se lahko skrijejo različni otroci in se ob njenih prigodah smejijo. Rekla sem že, da bom o njej nehala pisati …
Mislite resno?
Morda pa tudi. Mici kot zgodba ima kup težav in precej težko življenje. Ko se je prvi ilustrator pred dvajsetimi leti odločil, da je ne bo več ilustriral, se je za nekaj časa končala. Potem sem hodila po nastopih po šolah. Otroci v osnovni šoli Polzela so nekoč pripravili predstavo o Mici in me sredi nje vprašali, Majda, kdaj boste napisali nadaljevanje? Bo Mici šla v šolo? Rekla sem, kaj če bi res, saj je naredila že dovolj škode doma. In sem začela pisati Micine šolske zgodbe, ki jih je nadvse prisrčno ilustriral Matjaž Schmidt. In spet smola. Micin ilustrator je hudo zbolel. Le nekaj tednov pred smrtjo je ilustriral še zadnjo Mici, za novembrsko številko Cicibana … in sem rekla … naj pač tudi Mici izumre. Zgodbe pa so bile urednicam Cicibana tako pri srcu, da so prosile Jelko Godec Schmidt, naj riše naprej. To je težaško delo. Jelka mora ohraniti glavne značilnosti Matjaževe Mici in ilustracijo kombinirati s svojim načinom likovnega izraza. Tako ima zdaj Mici že tretjega ilustratorja. Upam, da bosta z Jelko še dolgo skupaj! Pravkar prihaja iz tiskarne tista prva Mici iz leta 1994, z novimi, Jelkinimi ilustracijami. To je tista Mici, ki še ne hodi v šolo in doma zganja vseh sort neumnosti. Natisnjena je v slikanici in črke v knjigi so zelo velike, da jih bodo bralci začetniki tudi sami brali.
Kako ste vi doživljali najstništvo?
V gimnaziji me je pošteno nosila luna! Kar naprej sem bila zaljubljena in vse ljubezni so se mi zdele usodne. Vso gimnazijo sem bila bolj zaposlena z zaljubljanjem kot šolo, zato moje ocene niso bile ravno briljantne. Med poukom sem pisala v debel blok, a ne šolske snovi, temveč razmišljanja o ljubezni, jokave misli brez repa in glave. Pri slovenščini je bilo čudovito, ker nam je profesorica Vozličeva pripovedovala vsebine romanov. To sem vedno z veseljem poslušala. Ko so v drugem letniku prvič dovolili tri popravne izpite, sem to takoj izkoristila (in si pokvarila počitnice). V četrtem letniku sem končno imela zaresnega fanta, čisto resno zvezo, tako da sem se lahko v miru učila in končala brez popravcev. Se vpisala na novinarstvo. Čez pol leta zanosila, obesila novinarstvo na klin in pri devetnajstih rodila prvega sina. Medtem ko so moji kolegi z novinarstva noreli ob punkovski glasbi v študentskem naselju, sem jaz doma zibala in poslušala glasbo na radiu Študent. Po duši sem bila punk rokerka, v resnici pa mlada mamica. Vpisala sem se na pedagoško akademijo, postala tršica in povila še dva sinčka. Imam torej tri sinove, kot se za pravljice spodobi – tako približno so se končale moje srednješolske ljubezni.
Rojeni ste na gregorjevo, ki je podobno kot valentinovo praznik, povezan z zaljubljenci.
Zdi se mi imenitno, da je ta praznik ravno na moj rojstni dan, zato sem se o njem tudi malce bolj pozanimala in si ga nekako prisvojila. To je čaroben praznik s spuščanjem lučk po potoku na Gorenjskem ali v Ljubljani na Gradaščici in na drugem koncu Slovenije, v Vinici, iskanje ostankov ptičje gostije.
V naši družini nismo bili verni in dolgo sploh nisem vedela, da obstajajo prazniki, kot je božič ali velika noč. Vsako leto smo za prvi maj barvali jajca, pekli potico in šli na izlet. Zdelo se mi je normalno, da Pika Nogavička čaka novo leto, niti sanjalo se mi ni, da v originalni različici Lindgrenova piše o božiču. Darila je nosil dedek Mraz, še Miklavž ni nič prinesel, in kdo so to parkeljni, tudi nisem vedela.
Pa zdaj te praznike praznujete, denimo božič?
Praznujem ga, ker je prost dan in ker ima ravno takrat moj novi partner rojstni dan. Verski prazniki takole na splošno pa … V razredu imam otroke, ki so katoličani, protestanti, pripadniki Krišne, pravoslavni verniki in muslimani. Spoštujem vse njihove praznike, jaz pa imam svoje. Recimo gregorjevo – ki pa je, takole od daleč, tudi povezano s krščanstvom.
Kaj vam pomeni ljubezen?
Zelo sem vesela, da sem doživela nekaj takih pravih brezglavih ljubezni, takih, da sem slišala travo rasti, takih, da je sonce na nebu sijalo lepše kot kadar koli in da sem ob njej pozabila na vse tegobe tega sveta. Ampak za to so menda krivi hormoni in feromoni in kemija nasploh. Kako že pravijo? Bolje je ljubiti in biti nesrečen kot sploh nikoli ljubiti... S tem se zelo strinjam. Po drugi strani sem nadvse nerodna in ne znam prav pokazati in povedati, da imam nekoga rada. In to raje zapišem. Če bi pregledali naslove mojih knjig, bi nemara pomislili, da je moja najljubezenska knjiga Julija je zaljubljena LOL.
Mar ni?
Najbolj ljubezenska je Eva in kozel, knjiga, ki si je prislužila nagrado večernica. Govori o deklici ločenih staršev, ki pogreša očeta in si najde novega prijatelja: starega neumnega kozla. Kozel Evi nadomesti očeta, kadar ne more biti z njim. Ko sem pisala to zgodbo, je bilo v mojem (drugem) razredu kar pet otrok, katerih starši so se ločevali ali se pravkar ločili, o čemer so seveda pripovedovali. In v tem času sem se še sama zaljubila v moškega mojih let, kar pomeni, oh, v starega kozla. Ki je bil za povrhu kozorog po horoskopu. In tako je iz vse te zmešnjave nastalo dvajset zgodbic o ločitvi, ljubezni, o tem, kako hudo je, če nekoga pogrešaš. No, saj Evi ni bilo hudo. Ona je vendar imela kozla! O kozlu so potem potekale velike razprave: kritiki, pisci diplomskih nalog, učitelji in otroci v šoli se niso mogli zediniti, ali je kozel živ ali je iz pliša ali je zgolj namišljen prijatelj. In jaz jim spet odgovarjam, da je to čisto vseeno. Pravzaprav še sama ne vem. Včasih se mi zdi, da je živ, spet drugič se mi zdi, da je samo plišasta žival. Vidite, kaj vse napletem, da mi le ne bi bilo treba naravnost povedati, kaj mi pomeni ljubezen. Vsekakor nekaj zelo intimnega. In vsekakor nekaj, kar se skriva v vsaki od mojih knjig.
