Nam amaterskim gobarjem vsi tisti strokovni izrazi, ki jih zasledimo v raznih priročnikih ali na internetu, ne pomenijo prav veliko. Ko primerjam opise iz enega priročnika z opisom v drugem, pogosto naletim na precej sporne navedbe. Nič usodnega sicer, pa vendar so opisi, risbe ali fotografije za posamezno gobo neredko vsaj malo različni. Za nas, ljubitelje, je poglavitno, da zelo dobro razlikujemo med užitnimi in strupenimi gobami. Posebno poglavje so seveda pogojno užitne gobe. Teh raje ne nabiramo, če nismo popolnoma prepričani o načinu, kako jih pripraviti.
Zakaj bi ob nehoteni napaki trpeli težave s prebavo, se slabo počutili? Takšne napake lahko povzročijo nekaj dni ali celo tednov krotovičenja v prebavilih, da ne omenim slabosti, glavobola. In to le zaradi tega, ker smo samo predvidevali, da je neka goba užitna. Posebnost in nedorečenost je tudi razlika med rodovi gliv. Ta je pogostokrat celo zabrisana. Že zadnjič sem omenil, da čokata žilolistka (Gomphus clavatus), imenovana tudi čokata lisička, plavka in tudi svinjsko uho, spada med lisičke. Ponekod jo uvrščajo v rod kijcev (Clavaria). Razlika med kijci in lisičkami je v načinu uporabe, vonju in strukturi. Prihodnjič bomo rod zanimivih kijcev malo bolje spoznali.
Kako spoznamo čokato žilolistko? Mlada gliva ima rumen do belkasto rumen klobuk kot večina lisičk, a je barva beta in trosovnice najprej v barvi mesa, kasneje je svetlo do temno vijolična, stara je lahko skoraj črna, zaradi trosov običajno mat. Bet je kratek in neznaten. Cela goba je kompaktna in ima obliko odsekanega kija; prav ta značilnost je vzrok, da jo ponekod uvrščajo v rod kijcev. Je redka goba, zato jo, če je drugih dovolj, raje pustimo na rastišču. Gobe običajno pripravlja vsak po svoje. Narežemo jih počez, po dolgem, križem kražem. Kakor vam drago. Jaz natrgam lisičke po dolgem na čim tanjše lističe. Tako pridobim aromo in tudi okus.
Med gobarjenjem, kot sem že velikokrat rekel, ne gledam samo v tla. Neredko me zmoti kakšna ptica kje v drevesu, gobe na tleh pa zgrešim. Če gledaš gor, ne vidiš dol. Takrat mi vedno pride na misel prigoda, ko je prijatelj Marčelo učil svojega vnuka Luko, kako mora prečkati cesto. »Čez cesto samo po zebri! Počakaš, pogledaš gor in dol. Če je varno, greš čez cesto.« Luka seve uboga, pogleda gor v nebo, dol na pločnik in švrk čez cesto. Na srečo deda in vnuka se ni zgodilo nič.
