GOBARSKI KOTIČEK

Lesomor je trl tramove rudarjem

Objavljeno 23. februar 2012 19.30 | Posodobljeno 23. februar 2012 19.30 | Piše: Boris Berginc

V preteklosti je bila gliva hišni lesomor (Serpula lacrymans) ali tudi siva hišna goba in rjava gniloba, ki spada v rod kletark, velika nadloga. Danes jo najdemo le še v starih hlevih in vlažnih kleteh.

Lepo zložena, za mrzle dni.

Vlaga v kleteh in tudi v stanovanjih je bila nekaj vsakdanjega, saj so bili mrzli, največkrat kamniti zidovi in sopara od kuhanja, vlaga iz teles in slabo zračenje vzrok za kondenz, ta pa je odlična podlaga za razrast te glive. Pohištvo je bilo iz masivnega lesa, zaščiteno le z naravnimi smolami ali voskom, to pa je šlo lesomoru še bolj v slast. Ko so opazili, da je les napaden, je bilo običajno že prepozno in je bila škoda že storjena. Trosnjaki so se namreč že globoko zažrli. Les se je po letnicah luščil v luskinah, razpadel na majhne koščke in se lomil kot kruh. Četudi so potem prostor in pohištvo dobro posušili, ni nič pomagalo, saj so trosi glive sposobni sami proizvajati vodo oziroma jim zadostuje le malce vlage, in tako je vse propadalo še naprej, učinkovitih fungicidov pa še niso poznali. Danes hišnega lesomora skoraj ni več, ker je pohištvo pretežno iz iveric, masivni les pa je premazan z lazurami, ki navadno vsebujejo tudi fungicide, pa tudi bivalne razmere so običajno neprimerno boljše. Rjavo gnilobo danes lahko najdemo zlasti v starih kleteh in hlevih, največkrat pa v kateri zapuščeni zgradbi. Velike težave z lesomorom so imeli rudarji, ker so bili podporni tramovi še leseni, vlage je bilo dovolj, gliva pa ne potrebuje skoraj nobene svetlobe.

Pogosta različica hišnega lesomora je gozdni lesomor Serpula himantioides, ki ga najdemo na starih podrtih hlodih in štorih iglavcev, spoznamo pa ga po rožnatem miceliju. Je tanjši in manj agresiven od hišnega, je pa v gozdu celo dobrodošel, saj pospeši razpad lesa in se ta hitreje pretvori v rodovitno prst.

Glive pa ne napadajo le rastlin. Poleg tega da povzročajo težave z ekcemi na človekovi koži, napadejo tudi žuželke. In to tako agresivno, da jih povsem uničijo. Znana je gliva Cordyceps militaris, ki raste na gosenicah in bubah metuljev in hroščev, Cordyceps sinensis pa je parazit le na metuljevih gosenicah. Zadnjo uporabljajo na Kitajskem celo kot zdravilo. Pri nas je pogostejša mušja gliva Entopomophtora muscae, ki napade tudi že odrasle muhe in jih lahko pri živem telesu razžre. Da je muho požrla gliva, lahko ugotovimo tako, da jo damo na črno podlago. Čez čas bodo postali dobro vidni beli trosi. Nemalo težav proizvajalcem naravne svile pa je povzročila sviloprejkina gliva Beauveria bassiana, ki je uničila prenekatero letino prave svile. Prav pri tej glivi so prvič dokazali povezavo med glivami in insekti. Ker je ta rod gliv ozko specializiran in razen insektov ne napada drugih živih bitij, bi veljalo razmisliti o tem, da bi nadomestil strupene insekticide. Morda se to že dogaja, a je o teh aktivnostih znano malo ali nič.

Danes je pust krivih ust. Razmišljam, v kaj naj se začasno spremenim z masko. Da bi bil Gobanov Jurček, sem prestrupen, za lisičko premalo zvit. Če ne bi bilo tako mraz, bi bil lahko krompir. Preprosto bi se do golega slekel. Zguban in umazan sem že, kalček je pa tudi še.

Deli s prijatelji