Če združiš funkcionalnost in inovativno oblikovanje, pa je lahko tudi precej dobičkonosen. Tega se dobro zavedajo mladi Slovenci in nekaterim od njih je s svojim znanjem, ročnimi spretnostmi in izvirnostjo že uspelo prodreti na tuj trg.
Fotoaparati Ondu
Eden tistih, ki s svojo inovativnostjo buri duhove tudi na tujem, je gotovo Elvis Halilović, sedemindvajsetletni Velenjčan, ki je lani poleti na Kickstarterju, spletni strani za »crowdfunding« oziroma množično financiranje projektov, s svojimi lesenimi (pinhole) fotoaparati doživel velik uspeh. Posebnost teh je, da je namesto leče natančno izvrtana luknjica, skozi katero svetloba projicira na film ali fotografski papir. Čas osvetljevanja je zato daljši in vsak posnetek nekoliko uganka, zato je fotografska izkušnja posebna: »Prednost našega aparata je tudi, da se ne more pokvariti ali zastarati. Naslednji model ga tehnološko namreč ne more prehiteti. Prav tako so ti fotoaparati narejeni za daljše obdobje, kar pomeni, da so uporabni tudi desetletja.« Izdelani so iz javorja in oreha, ki ga kupujejo pri lokalnih dobaviteljih: »Tako je v uporabi le domač les.« Po Kickstarterju, na katerem je njegov izdelek podprlo več kot 1200 oseb, s pomočjo katerih so zbrali dobrih sto tisoč dolarjev, kar je desetkrat več od zastavljenega cilja, so začeli postavljati proizvodnjo: »Zaradi veliko naročil in pritiska podpornikov smo v nekaj mesecih proizvedli naročene aparate, trenutno pa vzpostavljamo prodajno mrežo po vsem svetu. Večino izdelkov prodamo v Evropski uniji in Združenih državah Amerike, počasi pa se nam odpira tudi azijski trg. Proizvodnje za zdaj ne nameravamo seliti v tujino, si pa želimo čim več sodelovanja z lokalnimi mizarji,« še dodaja mojster estetsko privlačnih lesenih fotoaparatov, cene katerih se gibljejo od 90 do 170 evrov.
Očala Wood Stock
Tudi triintridesetletni Jaka Jančič, sicer živilski tehnik iz okolice Slovenskih Konjic, je v lesu hitro uvidel svojo prihodnost. Lahko bi rekli, da je naravni talent, saj samo po dobrem letu delovanja njegova ročno narejena lesena očala krasijo že marsikateri znani obraz. Opaziti jih je na Magnificu, Valterju Birsi, Nini Pušlar, kot darilo pa jih je od Raše Nesterovića dobil tudi Tony Parker. Jaki pri oblikovanju in izdelavi pomaga osemindvajsetletni ekonomist Nejc Leskovar, njegova petindvajsetletna žena, logistka Tamara, pa v podjetju skrbi za administrativne zadeve. Očala izdelujejo iz različnih vrst lesa, med katere se uvrščajo tako avtohtone (hruška, jabolka, češnja, sliva, oreh, javor) kot eksotične (paduk, zebrano, wenge, ebenovina, palisander santos). Jaka je podjetje ustanovil aprila lani, zdaj pa se za njihova očala zanimajo že na vseh koncih sveta: »Pot do sem, kjer smo danes, pa ni bila preprosta. Spopadali smo se namreč s finančnimi težavami in vprašanje, kaj bi bilo, če nam na pomoč ne bi priskočili ženini starši. Subvencijo sem moral vrniti in danes je v Sloveniji prava redkost, da kdo finančno podpre zamisel, ki ima sicer svetlo prihodnost.« Stranke se za njihova očala odločajo iz različnih razlogov: »Nekatere pritegne to, da so slovenska, druge se osredotočajo na zanimivost okvirja, spet tretje iščejo unikat.« Okvirje izdelajo tudi po meri, tako da se strankam popolnoma prilegajo. Za izdelavo enih porabijo od osem do dvanajst ur, cene pa se gibljejo od tristo do devetsto evrov: »Vse to ročno delo jih napolni s posebno energijo, ki jo tudi oddajajo. In čisto vsaka so unikatna. Tudi če naredimo dva enaka okvirja, ne bosta identična, ker les pobrusimo na roko. Nikakor nas ne zanima količina, ampak kakovost, in za zdaj nam dodatno voljo vlivajo tudi odlični odzivi stroke.« V kratkem načrtujejo selitev proizvodnje iz Konjic v Ljubljano, kjer pa ne bodo prodajali le izdelkov, ampak celotno izkušnjo. »Tam nas bodo obiskovalci lahko opazovali tudi med delom – vračamo se v delavnice obrtnikov,« še dodaja Nejc, ki sicer meni, da je les nafta 22. stoletja: »Predvsem zaradi obnovljivosti. Drevo posadiš in raste.« In z njim rastejo tudi ideje, ki jih mladim Konjičanom nikoli ne zmanjka.
Nakit CWR
Blaž Sok, študent prvega letnika podiplomskega študija lesarstva na biotehniški fakulteti v Ljubljani, sicer doma s Ptuja, pa les uporablja za izdelovanje unikatnega nakita: »Začelo se je, ko si je dekle zaželelo lesen prstan. To je bil zame izziv, saj sem želel narediti čim tanjši in čim bolj trpežen ter udoben prstan, ki bo tudi estetsko privlačen.« Njegovo ustvarjanje pa se s tem ni končalo. Morda tudi zato, ker prihaja iz družine z večletno mizarsko tradicijo: »Doma sta mi na voljo mizarska delavnica in številno orodje, ki mi lajša delo. Uporaba mehanskega orodja je odvisna od narave izdelka. Večinoma nakit izdelujem ročno, zraven uporabljam le brusni trak in oster nož za vrezovanje lesenih intarzij. Na izbiro imam široko paleto domačih in tujih kot tudi nekaterih eksotičnih furnirjev, s katerimi izdelujem različne barvne motive na lesenem nakitu. Najraje uporabljam les avtohtonih drevesnih vrst, kot so oreh, breza, bukev, hrast in javor, torej plemeniti listavci.« Pravi, da se lesen nakit nosi drugače: »Koži daje naraven ter lahkoten občutek. Je topel in živ na dotik ter nas tako še dodatno poveže z naravo.« Cene njegovih izdelkov se gibljejo od pet do trideset evrov, odvisno od kompleksnosti nakita in dodatkov: »Cene so simbolične, saj se s tem ukvarjam ljubiteljsko. Nakit izdelujem samo po naročilu in v vsak izdelek vložim veliko truda ter časa. Moji izdelki so primerni tako za vsakodnevno uporabo kot tudi za slovesne priložnosti. Izdelujem namreč tudi zaročne in poročne prstane,« še dodaja mladi in zagnani umetnik.
Kolesa Woodster
Z idejo, da bi izdelal »eko cruiser«, udobno leseno mestno kolo, se je triintridesetletni Iztok Mohorič igral kar nekaj časa, kmalu pa bo svoje ročno izdelane lesene konjičke dal na trg. »Kolesa, sicer izdelana iz bukovega ali jesenovega lesa, so v prvi vrsti namenjena vsem, ki se radi vozijo udobno in v stilu. V prostem času se ukvarjam tudi z gorskim kolesarjenjem, v mestu pa je vožnja z gorskim kolesom zelo neudobna, zato sem se odločil združiti prednosti lesa in značilne 'cruiser' oblike ter izdelati udobno kolo iz naravnega materiala za 'umetno' mesto. Znano je tudi, da les vpija vibracije, zato kolo ponuja še prav poseben užitek v vožnji. Okvir, ki sem ga izrisal v 3D-programu ter izdelal na stroju CNC, je votel in zato tudi precej lahek.« Glede na prve odzive vidi, da so kolesa izjemno všeč okoljsko zavednim, mladim in navdušencem nad novimi, nekoliko posebnimi izdelki. Za izdelavo enega porabi približno osemnajst ur: »S tem, da les lakiram tri dni zapored, zato vse skupaj traja pet dni oziroma en teden. V enem tednu lahko sicer izdelam pet koles.« Les je bil od nekdaj njegova strast in verjame, da je slovenski zaklad: »Na žalost pa v naši državi te čudovite naravne danosti sploh ne izkoriščamo, temveč na les gledamo predvsem kot na gorivo ali surovino, ki jo v tujino prodajamo pod vsako ceno.« Po univerzitetnem študiju lesarstva se je Iztok zaposloval v podjetjih, kjer se je tako ali drugače ukvarjal z lesom: »Zdaj pa čutim, da bi se rad posvetil tudi kakšnemu lastnemu projektu, za katerega si prej morda nisem vzel dovolj časa. Nov veter v jadra pa mi je zagotovo dala tudi moja nekaj mesecev stara hči, ki zame simbolizira vse novo, sveže, neraziskano, igrivo in lepo, saj s svojim navdušenim in nebrzdanim raziskovanjem okolice navdihuje tudi mene,« še dodaja izdelovalec izvirnih lesenih koles.
Startup vikend
Mladih, ki v lesu vidijo prihodnost, pa je še več. Minuli vikend je na biotehniški fakulteti v Ljubljani potekal prvi startup dogodek na temo lesa, na katerem se je z desetimi poslovnimi idejami predstavilo okrog štirideset študentov. Strokovna komisija je ocenila, da ima največ tržnega potenciala večnamenska lesena klop, ki jo je razvila ekipa Vave in jo lahko uporabljamo kot mizo ali naslonjalo. Med nagrajence pa sta se uvrstili tudi ekipi, ki sta predstavili izviren kokošnjak in lesene hidravlične igrače ter koncept za spletno trgovino Lubadar, ki bi prodajala lesene izdelke.
Mladim Slovencem ne manjka idej, škoda le, da njihov potencial ponavadi prej opazijo tuji kot domači investitorji.
