Letos je na ogled 100 izdelkov 70 avtorjev, spremljajo jo strokovna predavanja in delavnice za otroke. Pred kratkim se je preselila v Mestno hišo v Ljubljani, kjer bo na ogled do 29. maja.
Škoda, ki jo je na slovenskih gozdovih povzročil letošnji žledolom, je za trenutek spet pritegnila pozornost javnosti h gozdovom in lesu. A spomladanska katastrofa neslutenih razsežnosti je zgolj pika na i h kalvariji, ki jo preživlja naša lesna industrija vse od osamosvojitve naprej.
Profesor dr. Franc Pohleven z Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani si že leta prizadeva, da bi naše lesarstvo spet pridobilo položaj, kakšnega si zasluži in za katerega ima nedvomno vse možnosti. Kot že neštetokrat prežvečeno, Slovenija, ena najbolj gozdnatih dežel v Evropi, z lesno industrijo caplja daleč za uspešnimi, denimo za Avstrijo, če pogledamo samo malo čez plot.
»Država preprosto ne prepozna pravega pomena lesarstva, ker naj ne bi imelo dovolj dodane vrednosti, kar je velik nesmisel,« pravi dr. Pohleven, motor prireditve Čar lesa.
Povejmo, da so v nasprotju z nami druge evropske države začele prilagajati industrijo kjotskemu sporazumu, tudi tako, da umazano industrijo selijo drugam, celo v Slovenijo. Tako je naša država naenkrat postala pribežališče umazane industrije in nakupovalka kvot ogljikovega dioksida, kljub olajšavam, ki jih ima glede na količino gozda. »Namesto da bi denar, ki ga plačujemo za kvote, vlagali v lesno industrijo, ki ne povzroča emisij ogljikovega dioksida,« nejeverno potarna prof. dr. Pohleven.
V dvajsetih letih je število zaposlenih v panogi padlo s približno 40.000 na samo okoli 12.000. Za primerjavo: Avstrijci so v približno istem času zaposlenost v lesni panogi povečali s 53.000 na 85.000.
Predelava lesa bi morala potekati na gozdnih območjih Slovenije, kjer bi ustanovili centre predelave in mimogrede oživili stare, opuščene holcplace ob železniških postajah. Tako pa še naprej samevajo in se zaraščajo.
Že kratek sprehod po razstavi je dovolj, da se čudimo lesu. Sama si nisem nikoli predstavljala, da lahko kjer koli nadomesti, denimo, jeklo. Pa ni tako, nedavno sem v tujem dokumentarcu videla poskus, kako so obtežili enako težek jeklen in lesen tram. Le pomislite, jeklo se je pod težo zvilo kot krhek karton, medtem ko lesenega tramu niso mogli zlomiti. Pravijo tudi, da je lesena hiša precej bolj ognjevarna, les resda gori, a počasi, zato imamo precej več časa za beg, poleg tega nam lesen strop ne bo padel na glavo, kar je v klasično grajenih hišah pogosto vzrok poškodb in smrti. Da ne govorimo o njegovi umetniški moči. Sicer pa se o čaru lesa prepričajte sami.
