Mlada likovna pedagoginja Veronika Pezdirc z Rov pri Radomljah je vsestranska osebnost, ki je ovire na poti ne zaustavijo zlahka. Dijake poučuje umetnost, otroke navdušuje nad oblikovanjem, igra orgle in klavir ter obenem vodi pevski zbor. Doma še ustvarja, največkrat plakate in vabila, kuha in vrtnari. Skratka, ne miruje. No, razen takrat, ko je čas za skodelico kave.
Imate veliko dejavnosti, projektov: oblikujete, poučujete, vodite pevski zbor, študirate. Ste bili že kdaj na točki, ko ste sami sebi rekli: Vsega tega preprosto ne zmorem več.
Po naravi sem ustvarjalna oseba. Glavo imam ves čas polno idej. Moja zanimanja pa niso vezana samo na likovno področje, zato marsikdo dobi občutek, da sem rahlo shizofrena osebnost. Zgodi se mi, da v enem dnevu zamenjam tri, štiri vloge − od profesorice do študentke, od zborovodkinje do ustvarjalke. Ker ste me z vprašanjem izzvali, reciva temu mojemu naboru dejavnosti osebnostna rast ali pa samospoznavanje. V sebi imam kanček umetniškega nemira, zato lahko rečem, da ne vem, kam me vodi pot. Sicer pa v delu uživam, zato toliko dejavnosti.
Koliko časa na dan vam vzame delo?
Sem perfekcionistka, zato delam, dokler določen projekt ni končan. Ne oziram se na število delovnih ur. To pomeni, da sem med tednom lahko od časa do časa v delovnem ritmu tudi od jutra do poznega večera, vikende pa imam proste. Sobota in nedelja sta tako dneva za iskanje novih idej.
Vseeno ste prvotno likovna pedagoginja. Kaj vas pri delu najbolj pritegne?
Pred štirimi meseci sem začela pripravništvo na srednji šoli kot profesorica likovne umetnosti. Delo v razredu je zelo dinamično, dijaki te vsak dan postavljajo pred nove izzive. Dober občutek je, ko te pozdravijo na hodniku, zunaj pred šolo, spregovorijo s tabo o čem čisto vsakdanjem. To so tiste drobne stvari, ki mi na začetku pedagoške poti pomenijo največ.
Pa imate v razredu avtoriteto?
Avtoriteta je kompleksen pojem in ne pride sama po sebi, s pridobitvijo naziva, ampak je proces. Spoštovanje dijakov si je treba pridobiti, predvsem pa je treba biti dosleden in vztrajen. Tega me je naučil moj mentor, profesor Boris Urh. Če dijaku rečeš, naj pospravi telefon, ne vztrajaš pa pri tem, vse dokler tega ne stori, bo naslednjo uro v istem razredu 15 dijakov na telefonih, čez 14 dni pa večina. Dijaki cenijo profesorja, ki ima pri svojih urah jasno postavljene meje sprejemljivega vedenja, kar pa se tudi razmeroma hitro obrestuje.
Drugo leto študirate še naravovarstvo. Ali to odločitev podpira zgolj strah pred brezposelnostjo likovnikov?
Po diplomi iz likovne pedagogike sem želela študirati še kaj nepedagoškega. Ponudila se mi je možnost študija naravovarstva, ki pa me zdaj postavlja pred nove izzive, kako združiti pedagoško znanje in izkušnje z naravovarstvenimi vsebinami. Veliko šol po Sloveniji se ponaša z eko nazivom, zato kot bodoča naravovarstvenica v tem vidim obogatitev osebnih poklicnih kompetenc. Naravovarstveno znanje bom vsekakor lahko uporabila pri delu na likovnem področju.
Ekološka ozaveščenost vam torej ni tuja. Kot ekologinja brez meja jo povezujete tudi s svojim pedagoškim poslanstvom. Z otroki ustvarjate z naravnim materialom, tudi pri projektu Očistimo Slovenijo ste. Kako otroci sprejemajo delo z manj običajnim materialom?
Stik z društvom Ekologi brez meja sem navezala dva meseca pred vseslovensko akcijo Očistimo Slovenijo 2012, saj so potrebovali prostovoljce. Sodelovala sem pri izvedbi Ekokaravan po večjih slovenskih mestih, v sklopu katerih so udeleženci iz odpadnega materiala izdelovali dekorativne ali uporabne izdelke. V glavnem so nastale raznobarvne rože iz plastenk in ptičje hišice iz tetrapakov. Otroci so ekološko dobro ozaveščeni, zato jim delo z odpadnim materialom ni tuje. Gospodarska kriza je potrkala tudi na vrata likovnih učilnic, likovni pedagog pa mora kljub manjšim sredstvom kakovostno izpeljati pouk. In tako iz odpadka dobimo likovni izdelek.
So tudi plakati in vabila, ki jih oblikujete, eko?
Plakate in vabila oblikujem večinoma računalniško, ker mi je to najbliže. Občasno pa tiskam na ekološki material.
Bi si v prihodnosti drznili lansirati lastno blagovno znamko unikatnih izdelkov ali nameravate ostati zvesti pedagoškemu delu?
O tem še ne razmišljam, si pa puščam nekoliko odprta vrata, če se mi bo kdaj ponudila priložnost. Za samostojno pot bi se verjetno težko odločila, predvsem zaradi trenutno negotovih razmer na trgu.
Veliko delate z ljudmi in za ljudi. Iskreno: kaj delate samo zase, za svoj užitek?
Glavnina tedna je posvečena delu, od jutra do zgodnjega večera. Trenutki zame so dve ali tri skodelice kave na dan v prijetni družbi kolegov, dobrih prijateljev ali družine. Če imam prost dan, se zgodaj zjutraj s fotoaparatom odpravim na bližnji hrib in uživam v čudovitih barvah sončnega vzhoda. Lepo je sam s sabo, odmaknjen od vsakdana, doživeti rojstvo novega dne.
Kateri dosežki so vam v ponos?
Vsak človek si mora v življenju postavljati cilje, dosežki pa so naravni del te poti, če le vložiš dovolj energije in truda v neko dejavnost. Sama temu rečem osebne zmage, ki pa so bolj v odrekanju kakor v doseganju vidnih dosežkov. Da človek lahko doživi vzhod na 1259 metrih, se mora odreči topli postelji, nekaj uram spanca, predvsem pa premagati strah pred nočjo.
Kam ste se torej vzpenjali?
Lani sem imela kot absolventka malo več prostega časa, zato mi je poleg pisanja diplomske naloge uspelo stokrat osvojiti Sv. Primoža nad Kamnikom. Letos me je pot več kot dvajsetkrat zanesla na Kamniški vrh. Največja motivacija za zgodnje jutranje vzpone so mi sončni vzhodi. Na svoj rojstni dan sem vstala ob štirih zjutraj in ujela tudi sončni vzhod. Ta mi je od vseh ostal v najlepšem spominu.
(Dominika Ahačič je študentka 3. letnika novinarstva na FDV.)
