Lasten nakit bo unikat

»Na začetku še ne vem, kakšen bo prstan, ki ga izdelujem, ovijam in zvijam, dokler nisem povsem zadovoljna,« pravi Mateja Globevnik, rojena leta 1975, ki je že od malega, ko se je še pisala Cimerman, rada risala, v njeni sobi je bilo vedno polno barvic, voščenk in plastelina.

Nadenem ji ogrlico iz oranžnih perlic

Po poroki se je z Razdrtega preselila v Kržišče pri Raki, kjer ustvarja v delavnici, ki sta jo z možem domiselno uredila nad garažo. V enem delu okvirja slike, česar se je naučila v svoji prvi službi, v drugem pa iz aluminijaste žice, steklenih perlic in okrasnih kamenčkov izdeluje nakit. Ob pogledu na pisane prstane, razkošne ogrlice in bleščeče uhane mi zastane dih. Od občudovanja se skorajda spotaknem ob muco, ki se je prikradla v delavnico. Mateja mi dovoli, da ji za fotografiranje nadenem ogrlico iz zelenih, oranžnih in rjavih perlic, ki čudovito pristaja njenim živahnim očem. »Tako podjetna je in hkrati tako skromna,« si mislim. Tudi sama prizna, da se ne zna hvaliti s svojimi izdelki. V šentjernejski fari morda marsikdo ne ve, da so s čipko in perlicami okrašene sveče za krst ali drug jubilej delo njenih pridnih rok. »Ko v trgovini zagledam nov material, ga moram takoj preizkusiti, začutiti pod rokami in izdelati nekaj unikatnega.« Zanjo bi bilo serijsko izdelovanje izdelkov prava muka. »Kadar izdelujem uhane, se moram prav posebej potruditi, da sta enaka,« pravi in doda: »Tudi ko po naročilu izdelujem razna vabila, tudi po več deset enakih, že pri petem pošteno trpim.«

Ko zmanjka orodja, si omisli svojega

Ko vstopim v prijetno ogret prostor, ob široki delovni mizi zagledam številne predalčke, polne žic različnih debelin, barvnih perlic, kroglic, okrasnih trakov, zraven pa lepila, škarje, klešče in šablone. Zasmeji se in reče: »Saj sem skoraj bolje založena kot marsikatera trgovina.« A včasih si omisli čisto svoje orodje. Kadar jo mož vidi postopati po garaži, vpraša: »Kaj pa spet rabiš?« Navajen je že, da si izposoja orodje, ki ga malo po svoje priredi, da doseže zanimive učinke na materialih. Tokrat si je v garaži izposodila del starega kladiva in ga ovila v kos grobega platna. Le kaj bo z njim, se vprašam. Košček blaga dvigne, podenj vtakne kakšnih dvajset centimetrov dolg kos srebrne žice, jo pokrije in po njej udarja s kladivom. Slišim zamolkel tok, tok, tok... in pri sebi si mislim, da bo najbrž naredila zapestnico. Kmalu odloži kladivo in pogleda pod platno, žico premakne nekoliko v levo, jo spet pokrije s platnom ter znova udarja. Po nekaj udarcih preneha in jo izvleče, na nekoliko sploščeni žici opazim vtisnjene sledi prepletenih nitk.

S kleščami ovija v zanko, pa še eno

Žico, katere del je prej spretno obdelovala na nakovalu, vzame v roke in jo začne na enem koncu ovijati s kleščami. S posebnimi kleščami zvija še na drugi strani, naredi zanko, pa še eno, oba konca združi, zdaj mi je že jasno, da izdeluje prstan, ju natakne na stožčast tulec, da preveri mero, še nekaj popravi in prstan je gotov. Naslednji trenutek je že na mojem prstu, z občudovanjem si ga ogledujem in si predstavljam, kako čudovito pristaja k moji svečani obleki.

Matejo privlači vse, kar je naravno, tako kot je samoumevno, da na domači njivi pridela lastno zelenjavo, si tudi sama pripravi naravna mila. Navdušilo me je milo z dodatkom temne čokolade, tako omamno dišeče, da bi ga na poti domov skoraj pojedla, čeravno nisem bila lačna, saj mi je postregla z okusno doma pečeno rolado. Keramični krožnik, s katerega so hitro izginjali kosi sladice, ni bil delo njenih rok, a v prihodnje si želi delati tudi posodo.

Prihodnje leto bo Mateja morda že ustvarjala iz gline, ki jo neznansko privlači. »Nobena umetna masa ni tako dobra kot glina,« sklene Mateja.