Sicer običajno ne kupujem v megamarketih, saj mi je jasno, da so tam cene vsaj za 20 odstotkov višje od tistih v bolj specializiranih trgovinah, a določene zadeve, kot je traminec s črno etiketo, so pač na voljo samo v takih trgovinah. In tako sem se to soboto z nujnim nakupom ravno te steklenice podala tja. V velike hipermarkete me ne vleče tudi zato, ker tam za nakup kilograma kruha porabim vsaj 15 minut. Malo zaradi velikosti, malo zaradi tega, ker je vedno še kaj na poti. Vredno ogleda … Zato sem si tokrat že takoj vzela malo več časa. Med pohajkovanjem med bogato založenimi policami sem se spomnila, da mi je zmanjkalo šampona. Po naključju sem ga prej vedno kupovala v tej trgovski verigi. Izdelek domačega proizvajalca s konkurenčno ceno. Tudi dovolj majhnega, da sem nekako gotova, da izdelki niso testirani na živalih. To se mi je vedno zdelo grozljivo. Da morajo živali trpeti za to, da imam jaz na videz daljše trepalnice. Zato tudi milo kupujem od prijateljice. Ampak njen proizvodni aranžma je omejen.
Ekskluzivni pristopi
Sprehodim se ob precej dolgi polici s preparati za nego las, a svojega najljubšega šampona tam ne najdem. Potem pa opazim, da je podjetje ubralo drugačen pristop. Na vogalu imajo prav svoj kotiček. Vsa embalaža prenovljena, vabljivi letaki, prijetne vonjave in … enkrat višje cene. Prav nemogoče se mi zdi, da bi za šampon spreminjali formulo. Ne. Višja cena je samo posledica prenovljene embalaže in novega tržnega pristopa. Ekskluzivni izdelki. Gotovo bomo našli kupce, ki jih bo pritegnil napis domače, naravno.
Naravno domače milo se samo hvali, ne potrebuje etikete. Foto: Shutterstock |
Načelno niti nisem med tistimi, ki strogo zagovarjajo, da ne plačujemo kakovosti, ampak znamko. Vem, da si je ime treba ustvariti. Ne pride kar tako. Nujna so leta dela in dokazovanja kakovosti svojih izdelkov. Tudi zato sem včasih za določeno blagovno znamko pripravljena odšteti več denarja. Ker me prepriča kakovost. Ampak da bom čez en mesec za enak izdelek plačala več samo zato, ker so
gospodje naredili lepšo embalažo … No, to pa ne. Tudi če ima morda zato kakšen moj sorodnik službo. Na koncu koncev me zanima vsebina, ne embalaža. Pred mnogo leti je nekdanji sošolki, ki je želela kupiti moder mehčalec v vrečki, trgovka ponudila rumenega v vrečki … Takrat smo bili veseli, če smo mehčalec sploh dobili. Ampak če želiš modrega, je to zaradi vonja, ne zaradi vrečke.
Embalaža šampona za 24 evrov
Torej, zaradi prenovljene embalaže in lepše predstavitve naj bi po mnenju proizvajalca plačala 2 evra več za 2 dcl šampona. V enem letu porabim približno 4. Samo zase bi tako v tem času zapravila 8 evrov več kot bi pred enim mesecem. Za enako vsebino. Štiričlanska družina 24 evrov. Samo za embalažo šampona. Tako sem se pač odločila za enega od velikih proizvajalcev. Ne toliko zaradi nekaj evrov razlike v ceni, ampak bolj zaradi načela. Druga stvar, bolj splošna in vredna razmisleka, pa je, koliko takole porabim za embalažo. S katero imam potem nazadnje še celo problem, kam jo bom odvrgla.