Kraljevi šparglji se obračajo za soncem

Šparglje so v prehrani že 500 let pred našim štetjem uporabljali Kitajci, Perzijci in Grki, v Evropo pa so jih prinesli Rimljani. Že Hipokrat jih je omenjal kot zdravilno rastlino. V srednjem veku so bili predvsem na jedilnikih kraljev, od koder verjetno izvira njihov vzdevek kraljeva vrtnina.

Pri nas se je gojenje špargljev začelo v obdobju pred prvo svetovno vojno, po drugi vojni so večinoma izginili z jedilnikov; ob koncu 80. let prejšnjega stoletja pa se je njihova pridelava obudila in povpraševanje po njih še narašča.

Ljubijo sonce

Šparglje sadimo marca in aprila oziroma ko je zemlja segreta na približno 12 stopinj Celzija. Zemljišče dobro pripravimo, saj je špargelj trajnica, ki lahko ob dobri oskrbi raste na istem kraju tudi več kot 20 let. Najraje ima lahka, propustna tla; lahko so tudi težja, vendar morajo biti odcedna, saj je koreninski sistem občutljiv za pomanjkanje kisika. Najbolj jim ustrezajo rahlo kisla ali nevtralna tla, nad pH 8 je otežen sprejem bora. Nasada ne smemo zasnovati na tleh, kjer so prej rasle gomoljnice, korenovke, detelja in kjer smo uporabili večje količine herbicidov. Lega naj bo sončna in dobro prezračna, kar zmanjšuje možnost glivičnih okužb. Za štiričlansko družino zadostuje nasad 20 rastlin.

Od štiri do pet sadik na meter

Ko izberemo zemljišče, ga očistimo trajnih plevelov, prelopatamo vsaj 30 centimetrov globoko in pognojimo z organskimi gnojili (od 50 do 100 kilogramov kompostiranega gnoja na 10 kvadratnih metrov), založno tudi s fosforjem in kalijem, ker gre za trajni nasad. Pripravimo sadilne jarke, za zelene šparglje globoke 20 centimetrov, za beljene pa 25. Na dolžinski meter posadimo od štiri do pet sadik za zelene in od tri do štiri sadike za beljene šparglje. Sadimo jih v vrsti in jih polagamo tako, da so brsti na sadiki usmerjeni proti vrsti, to je vzdolž jarka. Takoj po sajenju jih prekrijemo z zemljo, vendar ne debeleje kot 10 centimetrov. Sadilni jarek zasujemo šele pozno jeseni po končani rasti.

V našem novem nasadu redno odstranjujemo plevele, dognojujemo in zalivamo. Jeseni, ko nadzemni del rastline porumeni, ga pokosimo. Zaradi morebitnega širjenja bolezni jih ne odvržemo med organske odpadke.

Enoletne korenike

Najbolj razširjeno sajenje je z enoletnimi korenikami, saj tako dosežemo močnejšo začetno rast, oskrba nasada je lažja in tudi šparglje začnemo pobirati eno leto prej. Nabavimo jih pri vzgojitelju sadik.

Prvič jih pobiramo dve leti po sajenju enoletnih sadik; poganjke režemo največ dva tedna. Naslednje leto čas pobiranja podaljšamo do pet tednov, vsa nadaljnja leta pa jih režemo osem tednov. Predolgo rezanje poganjkov namreč rastlino oslabi in prihodnje leto lahko zato pričakujemo manj pridelka.

Zelene šparglje gojimo na ravni površini, brez nasutih grebenov, pobiramo pa jih dvakrat ali trikrat na teden, ko so visoki od 20 do 30 centimetrov. Pri beljenih špargljih po tretjem letu od začetnega sajenja do želene višine oblikujemo grebene nad mladimi poganjki, ne da bi pogledali iz zemlje. Iz grebenov jih vsak dan pobiramo s posebnim podaljšanim nožem. Po osmih tednih (ob koncu pobiranja) grebene razgrnemo in obdelamo zemljo, da izboljšamo prezračenost.

Vršički naj se kuhajo v sopari

Prvovrstni obrok iz špargljev lahko pripravimo le, če uporabimo sveže poganjke. Spodnji del poganjkov olupimo in jih po možnosti kuhamo v pokončnem položaju, tako da je spodnji del špargljev v vodi, vršički pa se kuhajo v sopari. Vodo solimo, po želji lahko dodamo ščepec sladkorja, košček masla in malo limonovega soka. Čas kuhanja za beljene šparglje je od 15 do 20 minut, za zelene od 10 do 15 minut (prilagodimo ga glede na debelino poganjkov). Olesenelih delov in olupkov ne zavržemo, iz njih lahko skuhamo jušno osnovo. Praviloma ne uporabljamo močnih začimb, da ne prekrijemo njihove značilne arome. Obeljeni šparglji ali beluši so milejšega okusa in vsebujejo manj grenčin kot zeleni, ki so izrazitejšega okusa in vsebujejo več vitaminov, klorofila in drugih snovi.

Šparglje lahko uživamo tudi presne. Tako preprečimo izgubo vitaminov, mineralov in encimov.