(Konje)srčne ženske

Prijateljice Neja Meta Rojc, Špela Kaplja in Tina Demšar so storile prav to. Obiščemo jih na jutranjo pripeko, ko je pri njih na petdnevnem taborjenju tudi navdušena skupina otrok. V vasi Radomlje tik ob Volčjem Potoku, kjer se kljub suši še vedno bohotijo cvetlice, nas makadamska pot sredi polja pripelje do ograjenega poslopja iz lesa. Njegove graditeljice, dve domačinki, ena iz Domžal, so ga poimenovale Terra Anima (Zemlja duše). Že na prvi pogled je vse videti tako prijetno zaobljeno, umirjeno in hkrati prekipevajoče od življenja, da se ustni kotički nevede raztegnejo navzgor, v neznanski želji, da čim prej vidiš, kaj zanimivega se še skriva za leseno ograjo.

Kraj zdravo sijočih lic

Na travnati površini so posajena mlada drevesa in grmičevje. V senci ranča se igra osem otrok zdravo sijočih lic. Tako jih lahko obarva le veliko gibanja na svežem zraku. So na tako imenovanih konjesrčnih počitnicah pri gospodaricah ranča, ki jih prav tako obdaja zavidljiv sij spokojnosti in radosti. Izvemo, da skupina otrok za drugo pripravlja skrivnosten lov za zakladom. »Moramo biti še naprej pridni, saj sem slišala, da bomo morda lahko tukaj ostali še dva dni,« ena od deklic pozove svoje vrstnike, medtem ko se odrasli pogovarjamo ob kavi in limonadi s sveže nabrano meto, ki raste na njihovem sadno-zelenjavnem vrtu. V sopari razvijajočega se dneva brez sapice sedemo na bale sena, pokrite z odejami, medtem ko nekaj metrov stran počiva čudovita čuvajka, črna psička Tala, ki jo kličejo tudi naš volkec. Kmalu veselo prirepka bliže in nas prijazno pozdravi s toplimi čokoladnimi očmi in nasmejanim gobčkom.

Za več sočutja do narave

Kot opazimo, so najmlajši udeleženci kampa, otroci v starosti od devet do štirinajst let, tega dne pomazani s pisanimi bojnimi barvami. Tamkajšnji vsakdan je zanje nedvomno drugačen kot sicer. Spijo v spalnih vrečah v zgornjem delu poslopja, kjer so iz bal sena sami ustvarili svoje sobice. Zjutraj in zvečer morajo poskrbeti za konje, ki jih seveda tudi jahajo. Vmes imajo urnik natrpan z ustvarjalnimi dejavnostmi v naravi, med drugim izdelujejo nakit iz naravnega materiala in se kopajo v reki. Aktivni so od zgodnjega jutra do poznih večernih ur. »Stvari, ki jih počno tukaj, ne morejo nikjer drugje. Odpiramo jim očke za močnejše sočutje do narave. Naš način dela ni za vsakega otroka, sploh če je zelo virtualno usmerjen. Interneta in računalnikov pri nas nimajo. Glede na izkušnje – podobne tabore in delavnice imamo že šesto leto zapored – lahko trdim, da se naš program pozitivno dotakne in premakne vsakega od udeležencev. Zanimivo je, da se denimo nemirni in od svojega čistega bistva odklopljeni otroci hitro pomirijo in postanejo bolj osredotočeni. Konji s svojo velikostjo in prisotnostjo že sami po sebi zahtevajo od njih večjo pozornost. Potem ko dodamo še druge razsežnosti, denimo izpostavljamo vrednoti prijateljstva in sodelovanja ter spodbujamo rahločutnost, se lahko dogajajo pravi čudeži. Nikoli še nismo imele težav z disciplino, da nas otroci ne bi ubogali,« ugotovi Neja Meta, ki je od nekdaj zaljubljena v konje, malikovane že v prastarih ljudskih pripovedih.

Nad bogovi in ljudmi

V nordijski mitologiji so Odinovega Sleipnirja z osmimi nogami celo označili kot superiornega konja nad bogovi in ljudmi, po slovanski mitologiji pa so imeli določeni konji bele barve vedeževalske sposobnosti. Duhovni vodja je imenitno elegantno in inteligentno žival vodil med ograjami ter gledal, ali je na posamezno pot stopila z desno ali levo nogo. Konji imajo še danes neverjetno sposobnost, da v človeku spodbujajo intuicijo, so prepričane naše sogovornice. To izkusimo tudi sami med njihovim pripovedovanjem, ko se v mislih rišejo močne slike barv in drugih podrobnosti, še preden so ti podatki dejansko izrečeni. Strašljivo lepo doživetje, ki priča o neznanski povezanosti vseh živih bitij.

Konja ne moreš preslepiti

»Raziskujem predvsem dragocenost odnosa med človekom in konjem, ki od tebe zahteva popolno iskrenost in pristnost. Odzove se le na to dvoje, konja ne moreš preslepiti. Tako laže prideš v stik z naravo v sebi. Zanimajo me tudi vse druge živali – kaj v resnici so in kakšna je njihova prispodoba za osebnostni razvoj človeka,« navrže Neja Meta, nato pa nalahno, nežno zamahne proti osi, ki je zlezla v kozarec: »Ne limonade, čufta! Veste, vsaka žival sliši, kaj ji govorimo, in bi rada sodelovala z nami. Večinoma pa smo se žal prenehali pogovarjati z njimi. Največkrat oddajamo čudno energijo, strah, in to občutijo tudi same.«

V društvu Terra Anima se sicer ne ukvarjajo poglobljeno le z dragocenim stikom med živalmi in človekom, temveč delujejo tudi na področju celostne ekologije. Zanjo je pametno navdušiti že najmlajše, vendar tudi delo z odraslimi prinaša ogromen izziv, saj ti, ujeti v obveznosti, povezane s služenjem denarja in zapravljanjem, posebej izgubljajo rahločutnost, sočutnost do narave.

Usodna divja črna kobila

»Vse se je začelo s črno, nevarno kobilo, ki mi je prečkala pot v Ljubljani,« se naposled začne odvijati klobčič zgodbe o ranču v Radomljah, ko o tem, od kod sploh ideja za takšen poseben, z duhovnostjo prežet konjeniški center, spregovori Neja Meta. »Kobila je bila podivjana, napadalna in kot smo vajeni po slovenski klasiki, so jo hoteli po hitrem postopku spraviti v klavnico za klobaso. Meni pa je segla do srca in sem jo vzela k sebi. Dolgo sva plesali divji, zares nevaren ples. Niti tega, da bi zlezla nanjo, mi ni pustila. Česa takšnega še nisem doživela. Konja ujahati pomeni konja ulomiti. To je tisti del, ko psihološko gledano doseže stopnjo, da se od znotraj zlomi in preda. To je podobno kot pri gazeli, ki jo napade lev. Nekaj časa se upira, v določenem trenutku pa otrpne, se vda. Kadar konja ujahajo, je na psihološki ravni prav tako. Nekateri, teh je zelo malo, pa imajo tako divjo dušo, da se nikoli ne vdajo, kot bi si rekli, raje umrem, se borim do konca, kot da bi se zlomil. Kobilo sem ves čas spraševala, kaj hoče, zakaj nori, pa mi je znova in znova dala vedeti, da nas hoče vse skupaj pokončati s svojimi močnimi kopiti. Meni so se noge tako tresle! Nekega dne se je le vdala. Moja Kali. Ime je dobila po boginji kreacije in destrukcije. Nekega dne je skočila čez plot – dobesedno – ter odkopitljala k prvemu fantu, ki ga je našla – blondincu, potem pa se vrnila domov. Po enajstih mesecih je dobila žrebička v rjavkastih odtenkih, ki smo ga poimenovale Luc.« Pred skotitvijo je bilo treba za konja najti novo, večje bivališče. Ob prihajajočem novem življenju so se dekleta popolnoma predala nečemu mnogo večjemu od njih. Povezane v močno zavezništvo so pričarale ranč Terra Anima. S trdim delom in veliko ljubezni. Tako Kali kot Luc sta še danes pri njih. Imajo tudi belo kobilo Lili in črno-belega konja Fleka, ki ga je v sanjah zagledala Tina, preden so ga sploh prvič videli oziroma dobili priložnost za nakup. Še ena od sanjskih dimenzij, ki se na ranču preslikajo v resničnost.

Tri so družina

Neja Meta, Špela in Tina ne želijo biti del brezčutnega kapitalističnega kolesja. Vse imajo za seboj raznovrstne študije od grafike, pedagogike, biologije, kemije in ekonomije do psihologije in veterine, vendar zdaj sledijo enemu samemu cilju – biti del pristnega krogotoka življenja, prisluhniti naravi in je ne uničevati. Zares razumeti, da s(m)o del nje. Postati njeni varuhi. Samosvoja pogumna trojica, ki jo po horoskopu sestavljajo kozoroginji in vodnarka, se je med drugim odločila, da zaradi prenaseljenosti planeta ne bo rodila svojih otrok. Bodo pa zato ljubezen, toplino in modrost še naprej predajale nadobudnežem, ki obiskujejo njihove programe. »Me smo družina,« rečejo skoraj v en glas in še bolj potrdijo svojo filozofijo nepremagljive srčnosti, ki nastane ob simbolični združitvi treh elementov. Nič nenavadnega, da jim nekateri pravijo tudi tri prave dobre vile.

Nihče jih ni mogel ustaviti

Nedvomno so posebne ženske. Pa zdravo trmaste tudi. Odločile so se, da bodo – takrat vse brezposelne in brez finančnega zaledja ter prihrankov – same zgradile ranč, in nihče jih ni mogel ustaviti. Saj pred njihove noge tudi ni padlo kakšno res veliko poleno, pravijo. »Vaščani so nas debelo gledali le na začetku, ko se je sredi polja, kjer smo za petnajst let najele zemljo, vrtel mešalnik in smo ženske, poškropljene z betonom, postavljale temelje. Dejansko smo vsako desko, vsak žebelj pribile same. Brez gradbenih izkušenj, učile smo se sproti. Edina pomoč je bil moj prijatelj Jež, ki nam je pokazal tesarske tehnične rešitve, kako spojiš les tako, da stoji. Večino materiala in orodja smo našle doma, denimo moj dedek je imel les in tlakovce, ki jih je hranil trideset let. Delale smo od jutra do večera in v treh mesecih je bilo zgrajenega toliko hleva, da smo konje lahko preselile sem še preden skotitvijo žrebička,« se spominja Neja Meta Rojc.

Kot pogansko svetišče

V celoti iz lesa zgrajeno poslopje s hlevom okrogle oblike, ki konjem omogoča stalno premikanje na prostem ali pod streho, stoji že tri leta in kot kaže, bo še dolgo, saj so poskrbele za dobre temelje. Tina je izračunala statiko, saj brez trdne materije tudi duhovnost ne more dobiti kril. Kraj so pred postavitvijo hleva prav tako geomantično pregledale, tako da stoji v trikotniku zelo močnih silnic med hribi in Kamniško Bistrico, na tako imenovani zmajevi liniji, in je zato hkrati poklon naravi sami. Nekakšno pogansko svetišče.

Bard, jasnoslušni osel

Nedaleč stran se zaslišijo glasnejši otroški glasovi. »Ta rajski sadež povzroča madež,« navihano nasmejano pojejo otroci. Pesem, ki so si jo izmislili v eni od nalog na temo paradižnika. Od poslopja v obliki luninega krajca se k nam počasi pomika še en stalni prebivalec ranča – osliček, medtem ko nepretrgoma muli travo. »Veste, zakaj ima tako velika ušesa? Da lahko prisluhne najlepšim pravljicam o skrivnostih narave in jih prinaša, prenaša tudi sam. Jaz temu rečem, da je jasnoslušen. Tudi imenuje se po profesionalnih pripovedovalcih oziroma pesnikih iz keltske tradicije – Bard,« se malce boječe namuzne Špela, kot bi nam izdala preveč. Tudi sama piše pravljice. Neja Meta označi Barda kar za glavnega filozofa na posestvu: »Človeku, ki ga imamo za nespametnega, po krivem rečemo osel, saj je ta žival celo intelektualno bliže človeku kot konj in ima neverjetno visok prag bolečine oziroma je izjemno potrpežljiva. Vse dobro razume in se mu zdi neumno početi nekaj, če ni nujno.«

Elektrika, voda in peč za pice

Občudovanja vredna ženska trojica z ranča Terra Anima kljub duhovni širini ostaja trdno na tleh, skromna. Prav zato z dejavnostmi, ki potekajo le približno pet najtoplejših mesecev na leto, pa še s kakšnimi dodatnimi deli lahko preživi. Ne zmanjka ji novih idej za še boljše delo, ki jih razvije vse do plodov. Nikoli ne obupa. Špela, Neja Meta in Tina so od najbližjih sosedov povlekle k sebi elektriko in vodo. Imajo svoje stranišče, pred kratkim pa se je žaru za peko na prostem pridružila tudi prav tako ročno izdelana glinena peč, v kateri nameravajo peči pice. Kjer so doma močne, pristne ženske, je pač vedno toplo in prijetno.