Pred leti sem zelo veliko jahal po terenu. Redno sem se udeleževal enodnevnih vaških konjenic. Vsi smo imeli konje, ki so bili zelo radi hitri, tudi prehitri. Pa smo jih ustavljali tako, da smo močno potegnili za obe vajeti. Konji so se seveda enakomerne bolečine navadili, zato so postali trdi na gobcu in vsakič je bilo treba bolj vleči. Pozneje sem spoznal, kako pomemben je poteg samo ene vajeti. Danes torej o tem, kako konja praktično ustavljamo z eno vajetjo.
Naj zvija vrat v obe smeri
Konja je treba zmehčati že na začetku treninga. Najbolje je, da mu vrat upogibamo že s tal. Za takšno vajo potrebujemo samo oglavko in povodec. Konja poskušamo pripraviti do tega, da zvija vrat v obe smeri, trup pa je pri miru. S smrčkom naj se dotakne vsaj svoje zadnje rebri. To ponavljamo vsak dan med lonžiranjem. Konj nam mora na povodcu slediti. Ko sledi naši roki, ne da bi povodec napeli, je to zelo dober znak. Sledil bo namreč tudi vajeti, ko bomo v sedlu. Enake vaje sledijo, ko smo že v sedlu. Konja previjamo v obe smeri vsaj toliko, da se s smrčkom dotakne prstov na naši nogi. Takšno razgibavanje koristi tudi vsak dan jahanim konjem, saj s tem razgibamo njihov vrat, krepimo vratne mišice in ne nazadnje pridobivamo poslušnost.
Ena vajet kot varovalo
Že večkrat sem poudaril, da ena vajet deluje kot varovalo. Pri konjih, ki jih zajahamo prvič, vedno držimo vajet na strani, s katere zajahamo, zelo na kratko. S tem mu onemogočimo, da bi se povzpel na zadnje noge ali da bi nam pobegnil izpod nadzora, ko smo enkrat že na njem. Če si lahko zamislimo konja, ki ima glavo previto v levo in se poskuša povzpeti na zadnje noge, bo rezultat skoraj zagotovo padec na tla. Ker pa so to zelo inteligentne živali in znajo paziti nase, si tega ne bodo privoščile, raje se obvarujejo pred padcem, kot da bi se upirale.
Tudi pri že ujahanem konju poteg na eno vajet deluje kot varovalo, če začne delati mačje skoke ali če se želi povzpeti na zadnje noge. Treba pa se je pravočasno odzvati, saj utegne biti poteg v stran, ko je konj že na zadnjih nogah, zelo nevarna poteza. Posledica je namreč skoraj zagotovo padec konja in jahača.
Ustavljajmo z eno vajetjo
Že v uvodu sem namignil, da smo na vseh terenskih ježah vse preveč vlekli za vajeti. Tako smo konjeva usta naredili trda, toga in neodzivna na žvalo. na gobcu trd konj nas iz dneva v dan manj uboga in jahanje postane vse prej kot užitek. Konj, ki se ne ustavi na naš ukaz, je na terenu nevaren. Najbolje bi bilo, da bi bili vsi že v osnovi dobro ujahani, in tako problemov ne bi bilo. Pa vendarle, problemi so in poskušajmo jih rešiti čim bolj elegantno.
Če je naš konj prehiter in pri tem še neodziven na žvalo, ga pri takšnem njegovem podvigu poskusimo ustaviti tako, da eno vajet vlečemo z malo večjo močjo kot drugo. Če hitrost še ni prevelika, je lahko razpon med močmi kar velik, konj se bo verjetno malo previl in se začel ustavljati. Lahko se zgodi, da bo tudi zavil, zato moramo znati oceniti teren okoli nas, ali je to početje varno. Pri večjih hitrostih pa je treba biti previdnejši, saj lahko konj, če na hitro zavije, pade.
Naš konj tako ne bo postal, kot rečemo v konjskem svetu, trd na gobcu. Ostal bo odziven na žvalo in užitek ga bo jahati.
