Konja drži previtega in ga pusti, da se sam ujame

Ko smo konju predstavili sedlo in je ugotovil, da mu ta čudna reč ne stori nič žalega, smo se povzpeli nanj. In ko nas sprejme, stoji pri miru, ko lezemo nanj, in obstane tudi, ko sedimo na njem, sledijo prvi koraki.

Na hitro se spomnimo, kako gremo v sedlo. Ugotovili smo, da če hočemo konja zajahati z leve, ga najprej previjemo proti sebi, počakamo, da se umiri, in nato zajahamo. Ko smo v sedlu, skoraj vsak konj reagira malo drugače. Večini je položaj tako nov, da zablokirajo in stojijo pri miru. A srečamo tudi precej bolj živahne, ki stečejo stran, bežijo, se odmikajo in podobno. Vsak je torej zgodba zase, iz česar sledi, da moramo spoznati, kaj konj potrebuje.

Prav vsak na začetku potrebuje malo drugačen namig, da bo spoznal, kaj želimo od njega. Pa vendar, ob koncu vaje ne smemo pozabiti na pohvalo, po vsaki lepo izvedeni vaji ga potrepljamo. Iz dneva v dan, tudi pozneje, ko je ujahan, po vsaki ježi, izvedenem elementu, preskoku...

Z leve strani, vajeti v levi

Torej, kako prvič zakorakati? Ko že sedimo na konju, še vedno držimo previtega v stran, s katere smo zajahali. Ko na mladega konja sedam z leve, držim vajeti v levi roki in imam konja previtega v levo, desna roka pa je prosta. Z njo se po potrebi primem za bunko na sedlu. Tako ustreza meni, levičarji bodo morda raje zajahali z desne, kar ni nič narobe. Rog ali bunka na sedlu naj ne bi bil za oporo in prijemanje, v praksi pa nam lahko pri ujahovanju večkrat pride prav.

Desno vajet moramo imeti popolnoma sproščeno. Konja začnemo vzpodbujati z namigom, ki naj bi se uporabljal tudi pozneje med ježo. Se pravi, težo telesa prenesemo malo naprej in konja stiskamo z nogami do želene hitrosti. Za prvič naj bo to hod. Če konj ne reagira, začnemo z nogami rahlo suvati, poskušamo si pomagati z glasom, če pa še to ne pomaga, ga s konico vajeti rahlo požgečkamo po zadnjem delu telesa. Prej ali slej se vsak začne premikati. Pri vsem tem ga imamo še vedno previtega. Ko se začne premikati, ga (s)pustimo, da najde ravnotežje in ujame ritem.

Spomnim se svojega prvega treninga s konjarjem in rejcem Ferdinandom Skergetom iz Avstrije, ki mi je v polomljeni angleščini dejal: »Hold him inside, keep him moving and let him organise,« kar pomeni ravno to, o čemer sem že govoril: »Konja drži previtega, vzdržuj njegovo hitrost in mu pusti, naj se sam organizira, ujame.«

Enako še v drugo stran

Ko dosežemo, da odkoraka nekaj krogov, ki so seveda zelo majhni, lahko pa se tudi zgodi, da se na začetku vrti bolj okrog svoje osi, kot koraka naprej, poskusimo še v drugo smer. Počasi ga poskušamo previti v drugo stran, in ko je previt, začnemo isto zgodbo kot v prejšnjo smer. Kolikor imam izkušenj, je treba vsakega konja posebej učiti levo in posebej desno stran. Večine stvari, ki ga naučimo v eno stran, v drugo ne zna brez učenja. Če je konj v obe strani korakal nekaj minut, lahko samo minuto ali dve, je to za prvič več kot dovolj. Ne smemo pozabiti na pohvalo in nato končamo delo za ta dan.