Minuli torek, v poznem popoldnevu, so se trije mladiči, po moji oceni še osnovnošolci, mrtvo pijani opotekali po Poljanski ulici. Največjega reveža sta vtaknila v sredino in s steklenico vina so se plazili proti osrednji tržnici. Žalostno. Vsakič znova se zgrozim, ko vidim pijane ljudi, pa naj bodo katere koli starosti in spola, še posebno pa, če so to otroci. Res je, da sem popolna abstinentka in da je moj prag za razumevanje pitja alkohola ničen, a v zadnjem času videvam vse več mladih opitih. Prihodnje jutro, ob 6. uri, je en mladenič (pa ne klošar) sede spal na klopi pred teološko fakulteto, in še bi lahko naštevala tovrstnih primerkov. Bojda je bila nekakšna cvičkarija na Gospodarskem razstavišču, ne vem natančno kaj, v resnici niti ni pomembno.
Potem sem razmišljala, kaj neki je s temi tremi mladimi fanti, da se skorajda do nezavesti opijejo v nekem lepem torkovem popoldnevu. Trenutek slabosti, razočaranje, veselje, iskanje poguma, ne razumem, dasiravno mi bolj »liberalni« primerki človeške vrste razložijo, da je to nekako normalno, mladost norost in te fore, upor proti odraslim, vsi so to delali, to je nujna, a vmesna faza v razvoju posameznika ... Ja, take sem poslušala, a meni se zaradi števila alkoholikov v Sloveniji (in posledic na družine in zdravje v celoti) zdijo vsa ta pojasnila in tudi opravičila nevarne floskule. Morda fantje nimajo doma in staršev, razmišljam naprej. Fizično najbrž obstajajo, a realno ... Ali ga imajo in so bili starši vse prej kot veseli, ko so jih videli. Ali pač staršev ni doma. Ne vem. Alkoholizem je globoka žalost. Je brezno brez dna.
Od tod naprej bi vas lahko zasula s kopico statističnih podatkov, s katerimi strokovnjaki neprenehoma opozarjajo na že dolgo trajajoče alarmantno stanje, od tega, da vse mlajši, že dvanajst-, trinajstletniki, segajo po alkoholu in prepovedanih substancah (no, alkohol je za mladoletne tudi prepovedana substanca, mar ne?!), do tega, da se viša delež punc, ki se omamljajo, kar je pač sploh hudičevo nevarno. Saj veste, ženska je »najboljša« zasvojenka?! Vemo tudi, da visok odstotek otrok prvi požirek alkohola naredi skupaj s starši za domačo mizo. Roditeljem se to pač ne zdi nič narobe, kajti prej ali slej bodo pili, in bolje, da začnejo skupaj doma, »pod kontrolo«. Vidite, tukaj je osnovni problem, ker so starši zunaj lastne kontrole, in kako bo človek, ki je zasvojen, nadziral in učil potomca, ki ima vse biološke in sociološke potenciale, da stopi po njegovi poti. Zgled je pač uničujoč. Starši morda ne vedo, da je alkoholno pijačo pilo že 85 odstotkov slovenskih 15-letnikov, nekaj več kot dve tretjini 13-letnikov in dobrih 40 odstotkov 11-letnikov. In da je povprečni slovenski mladostnik ob prvi opitosti star 14 let. Se vam ne zdi pretresljivo?
Ko mlade sprašujejo, zakaj pravzaprav pijejo, odgovarjajo, da se tako laže sprostijo, navezujejo stike, pozabijo na probleme in se bolje počutijo. Raziskovalci so sklenili, da otroško in mladostniško pitje ni več sredstvo za zabavo, ampak cilj zabave. Upam, da vsi razumemo težo tega velikega problema. Mladi še pojasnjujejo, da pijejo alkohol tudi zato, ker je cenejši od brezalkoholnih pijač in ker je družbeno sprejemljiv. In ker piti alkohol pomeni biti kul.
Odgovore mladih moramo vzeti zelo resno, vsakega posebej. A vendarle pogledati čez. In v starše. Ki lomastijo po lastnih otrocih. S svojim zgledom. (Pa ne govorim samo o alkoholu, da ne bo pomote.) S svojimi neizživetimi in nedoraslimi ambicijami. Z nevrotičnimi stanji. Res je, tudi oni imajo probleme. A vendarle so odrasli in morajo sprejemati odgovornost za svoja dejanja. Brez zamere, tukaj moram citirati legendarnega dr. Janeza Ruglja: »Primarno tesnobo imamo vsi, ker se zavedamo, da bomo umrli. Sekundarno tesnobo pa razvijemo zaradi raznih kompleksov, s katerimi smo obremenjeni zaradi manjše učinkovitosti od vrstnikov.«
