Ko sva se minuli petek z Alenko odpravili proti obali, je bila še trdno odločena, da bo najini skupni prijateljici in njeni tašči ob prazniku žena kupila vsaki en nagelj. To je bila vedno roža sprememb in za 8. marec se nikakor ni spodobilo dati kaj drugega. To je le praznik ženskega boja za enakopravnost, volilno pravico, delo. Ja, delo. In s tem tudi plačo, ki nam daje neodvisnost. In potem je nekdo, zelo verjetno tisti, ki ima od tega korist, kar nekako potlačil revolucionarno noto tega praznika in mu vsilil darila.
Dan prej sem se potikala po eni od blagovnic, ker sem sodelavcem želela kupiti torto. To je praznik moje mladosti in boja za moje pravice. Do dela in zaslužka. Da lahko jaz njim kupim sladico. Da sem enakopravna sodelavka v kolektivu. Ne vem, zakaj bi zdaj mene kdo poniževal z darili. Naše prednice se niso borile za to. Da se bomo nazadnje morale zahvaljevati, ko nam kdo prinese čokolado, čeprav bi moral vedeti, da imamo raje vino.
Vsekakor tega dne nisem mogla kupiti tortice, ker je bila trgovina izropana. Horda moških je mrzlično s polic pobirala vse možne neumnosti, od rož do tortic, saj se v zadnjem trenutku niso spomnili nič drugega. Očitno je bilo pomembno le to, da domov ne prideš praznih rok.
Rožice in gumijasti srčki
»Pa kaj so vsi nori. Niti nageljna nimajo, samo orhideje po 25 evrov. Pri nas v Gotovljah bi lahko nabrala zvončke,« se je prijateljica Alenka kar malo rdeča v obraz vrnila do avta. Tudi ona je še iz generacije, ko smo za 8. marec mamam in babicam napisali kakšno pesem. Morda podarili nagelj. Potem je zaradi pomanjkanja časa, ves dan je delala, hotela kupiti rožico kar na bencinski črpalki. Tam so cene višje, saj so namenjene takšnim, kot je ona. V glavi imam sliko 14. februarja, ko sem opazovala mladeniča, ki je v zadnjem trenutku ravno tako na bencinskem servisu kupil vrtnico za 5 evrov.
V običajnih trgovskih centrih, tudi v Gotovljah, so bile cvetice res cenejše
A še vedno 2 evra. V povprečni štiričlanski družini je bilo torej ta petek stanje tako, da sta oba otroka kupila mamici po eno rožico, mož tri ali štiri. Za praznik so zapravili 12 evrov. Ni se jim ljubilo sprehoditi do prisojne jase in nabrati zvončkov. Že rastejo! Potem se je stvar z malo nižjimi stroški ponovila čez kak dan za štirideset mučenikov, potem se bo še za materinski dan … Da ne pozabim nedavnega, pred kratkim izumljenega valentinovega, ko so bile trgovine polne kot kri rdečih vrtnic pa srčkov iz vseh mogočih materialov.
Prav malo je bilo korenjakov, ki so domov prišli praznih rok – minimalno 3 evre. Tako bo ta družinica, če ne želi preveč odstopati od povprečja, za rožice in srčke samo v prvih treh mesecih leta zapravila skoraj 50 evrov. Za ta denar pa bi si že lahko plačali celoletno najemnino za manjši vrt in nasadili rožic, kolikor bi želeli.
Brezplačna pozornost
Resda je bilo celo meni všeč, ko je Alenkina hči prinesla rožico tudi meni, a v bistvu je veliko bolj pomembno, da je ta dan naredila tako meni kot mami uslugico, ko jo je pripeljala do mene v službo, da sva lahko z manj zastoji nadaljevali pot. Pozornost. To pogrešamo in to bi si morali dajati. Brez kreditnih kartic. Vsaj ob praznikih. Prav zato še vedno praznujem 8. marec, 1. in 25. maj pa tudi prihajajočo veliko noč, ko gremo drug k drugemu na šunko in deci rujnega s pelinom. To so bili dnevi, ko sem se nekako počutila pomembno, pa mi zato nikomur ni bilo treba kupiti darila ali se mi zahvaljevati za gumijast srček, s katerim res ne vem, kaj bi počela.