Na istem kraju, kjer je stala brunarica njegovega starega očeta, je leta 2000 postavil novo, ki se razlikuje le v tem, da ima namesto ene frčade dva kukerla in da je strešna kritina bobrovec. Na 23 hektarov veliki kmetiji je 15 hektarov gozda neizčrpni vir za surovino, ki jo ima Luka Virk najraje.
»Les me pomirja, rad ga vonjam, tipam, gledam, obdelujem. In rad živim v leseni hiši.«
Pravite, da lesa ne bi zamenjali za nič, drugi pa brunarice ne bi imel. Zakaj tako različen odnos?
Ljudje premalo cenijo in poznajo naravo. Bivanje v leseni hiši je bivanje v naravi. V otroštvu sem se igral in tudi že delal predvsem zunaj, na travnikih, njivah in v gozdu. Ko sem odraščal, je bilo manj igre in več dela, a spoznaval sem, da nam narava prijazno ponuja vse, kar potrebujemo za udoben in topel dom. Les za gradnjo, kurjavo, izdelavo pohištva, košev, košar, tlakovcev, stopnic, ograj, lesenih žlebov ...
Od kod vam znanje?
Nisem hodil v lesarske šole, sem pa to rokodelsko spretnost najbrž podedoval malo po očetu, ki je bil zidar, še več pa po starem očetu, kmetu in čevljarju. Tudi sicer sem zelo veliko časa preživel z njim in številne njegove modre besede so mi še kako pomagale, da sem vztrajal na kmetiji.
Vaša kmetija v rokah iste rodbine ostaja že nekaj stoletij, prvi zapisi segajo v 16. stoletje. Kako ste gradili to lepotico?
V prvih zapisih je omenjeno ime Jurij Benko in še zdaj se pri nas po domače reče pr' Benk. Brunarica je replika hiše mojega starega očeta. Velika je 12,80 x 7,40 metra in zgrajena iz smrekovega lesa iz našega gozda. Bruna so na ovalu debela 20 centimetrov, na spojih 14, visoka pa so 30 centimetrov. Debla sem obdeloval doma, v garaži ali pa kar zunaj. Če sem potreboval pomoč, sem prosil sorodnike ali prijatelje. Tudi balkon, gank z izrezanimi srčki, sem naredil sam in mislim, da sem kar zadel original, čeprav nisem imel nobene fotografije niti načrta. So mi pa starejši ljudje povedali, kakšni naj bi bili balkoni. Za strešno kritino sem izbral bobrovec, bi pa tudi slamo, če bi že takrat vedel, da lahko nabavim impregnirano. Hiša je bila postavljena leta 2000, z družino smo se vselili čez tri leta.
So bruna premazana?
Ne. Želim, da les diha. Všeč mi je patina starega lesa. Z brunarico bova skupaj posivela, le da me bo preživela in dajala dom še mojim naslednikom.
Kako je s stroški za ogrevanje?
Centralno ogrevanje je na drva, prav tako v kuhinji štedilnik in v hiši kmečka peč. Na zimo porabimo za vse skupaj približno 20 kubičnih metrov drv, vse seveda iz naših gozdov, ki jih na ta način tudi čistimo in vzdržujemo. Vse preveč gozdov je že skoraj neprehodnih, tudi zato, ker premalo ljudi kuri na drva. Trenutno bi za 2000 litrov kurilnega olja odštel 2000 evrov, za drva pa vsaj 1000 evrov. Ker imam drva doma, so strošek samo moje delo in bencin oziroma elektrika za pripravo drv. Poleti ogrevanja ni, je pa v brunarici prijetno hladno.
Uta na dvorišču je tudi nekaj posebnega.
Podaril sem jo ženi Manci za rojstni dan. Narejena je brez žebljev, namesto njih sem uporabil lesene kline. Stopnice so hrastove, ograjica pa je iz navadne jelše.
Pri izdelavi niste uporabljali modernih mizarskih strojev?
Samo roke, dleto, kladivo, žago. Smreka, bukev, javor, jelša, vse vrste lesa sem obdeloval, vse se da brez strojev.
Kakšen je vaš delovni dan?
Z ženo vstaneva ob pol petih, greva v hlev, pripraviva vse za molžo in nato v slabi uri pomolzeva, ob sedmih pa zajtrkujeva. Nato morava še v stari hlev, da postoriva pri telicah. Spomladi in poleti je v hlevu, razen seveda molže, manj dela, ker so krave na paši. Dela na kmetiji nikoli ne zmanjka, zima je zaradi krajšega dneva do kmeta sicer nekoliko prizanesljivejša, poleti pa se delo zavleče tudi do polnoči.
V Zasavju ste bili prvi, ki ste začeli prosto rejo. Čreda trenutno šteje 30 glav. Kdo skrbi za rejo?
Sin Tadej, ki končuje magistrski študij na fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru, se vsak dan vrača domov in njemu sem prepustil vodenje reje. Dobro pozna vse linije, ve, katerega bika izbrati za katero kravo, pa tudi nabava semena ter osemenjevanje sta njegovo delo. Zdaj semenimo tako, da izbiramo linije za mlečne oziroma mesnate živali. Izbiramo najboljše ustrezne bike, v zadnjem času pa smo uporabili še seksirano seme, pri čemer je spol potomca že vnaprej znan. Želimo predvsem ženska teleta, kar naj bi ta metoda tudi omogočala. V evidenci ima vsaka krava seveda svojo številko in bolj ali manj zveneče ime, Goba, Liska, Soča, Lipa, Drava, Belka, Gizela … Podatkov je veliko, vsak konec meseca pa moramo oddati poročilo o številu telitev. Za to evidenco skrbi Manca.
Koliko telet je vsako leto?
Če je vse po sreči, jih imamo do 22. Ženska teleta večinoma obdržimo za morebitno nadaljnjo rejo, moška pa 10 dni stara prodamo. Običajno telitev poteka brez večjih zapletov, je pa poletna vročina za mame krave prava muka, še posebno če morajo biti nekaj časa v hlevu. Tam smo namestili ventilator, da so takšni porodniški dnevi vsaj znosni, če že ne prijetni.
Pa naj še kdo reče, da je kmet neumen ...
To o neumnem kmetu je posebna zgodba. Kmetijstvo v Sloveniji lahko že bije plat zvona, kajti samooskrba je izjemno slaba, rodovitna zemlja se spreminja v zazidljivo in srce me boli, ko vidim kje sredi najlepšega travnika na ravnini grdo halo nakupovalnega centra. Skrbi me bolj za mlajšo generacijo. Koliko jih bo še zmoglo zbrati dovolj energije za vztrajanje na kmetijah? Nas pa oni iz doline vseeno gledajo malo zviška, čeprav smo višje od njih. Pohodniki gredo mimo na Kal ali Mrzlico in ne zgodi se, da bi se kdo ustavil in vprašal za kozarec ali več mleka. Če bi bilo več povpraševanja, bi mogoče začeli tudi prodajo mleka ali skute na domu, tako pa te ponudbe nimamo.
Zaradi usmeritve v govedorejo in pridelavo mleka ste tudi vi morali spremenili njive v travnike.
Še vedno obdelujemo toliko zemlje, da pridelamo zase dovolj zelenjave. V teh bregovih je poljedelstvo izjemno težko. Če ni dovolj ljudi, ne gre. Stroj pa ni za vsak breg. Travnike kosimo, tako da se nič ne zarašča.
Tako je pogovor z Lukom tekel in tekel. Kako je pri 20 letih, ko je odslužil vojaščino, od starega očeta prevzel kmetijo, veliko in težko delal v gozdu, tako težko, da si je skoraj uničil križ, zdaj pa vsako nedeljo za terapijo hodi na Mrzlico in Kal. Da imajo svojo blagovno znamko, kravico z zapeljivim pogledom, najbrž zato, ker se na vsako močno navežejo. Skoraj zamolči, da so leta 2003 dobili že priznanje v slovenskem merilu za ohranjanje kulturne dediščine, prvo nagrado jim je podelila arhitektka Živa Deu. In kako sta z ženo Manco vesela prve vnukinje ... Pa kako bi rada šla vsaj za dan, dva v toplice.
