Jesen je najlepša ob sladkem moštu in dišečem pečenem kostanju, ki je daljni sorodnik bukve, hrasta in breze, zato lahko po teh drevesnih vrstah preprosto ocenimo primernost lokacije za njegovo zasaditev. Kostanj je stoletno drevo, ki nam zaradi občudovanja vredne velikosti in dolge življenjske dobe narekuje dodatno odgovornost pri izbiri lokacije. Uspešno ga lahko gojimo v večjem delu Slovenije.
Rastišče in razmere za gojenje
Kostanj (Castanea sativa) potrebuje za nemoteno rast in rodnost vlažno in toplo klimo ter dovolj sončne svetlobe. Pomemben dejavnik, ki določa območje njegovega uspevanja, pa je vsebnost kalcijevega karbonata (CaCo3) v tleh. Apnenčasta, težka in neodcedna tla niso primerna. Z zasaditvijo cepljenega kostanja dobimo v vrt sadno drevo estetske vrednosti, ki s svojo veličino daje senco in celo zaščito objektom pred vedno pogostejšimi neurji.
1,5 metra na široko, 80 cm globoko
V osnovi je sajenje sadik cepljenih kostanjev podobno sajenju drugih sadnih vrst. Pri izbiri kraja upoštevamo bodočo velikost drevesa. Če sadimo več rastlin, naj bo razdalja med njimi najmanj devet metrov. Nekaj let lahko v tem medprostoru gojimo tudi katero drugo sadno vrsto.
Jama naj bo raje nekoliko večja kot pri sajenju drugih sadnih vrst: premera naj bo 1,5 m in globine 80 cm. Če obstaja sum na prisotnost kalcija v tleh, priporočamo zamenjavo zemlje v jami. Pazimo, da morebitno dodano brezdušično mineralno gnojilo v nobenem primeru ne pride v neposreden stik s koreninami. Sadiko posadimo enako globoko, kot je rasla v drevesnici, ali rahlo globlje. Po sajenju cepljeni predel zaščitimo pred kostanjevim rakom, tako da ga zasipljemo z rahlo zemljo. To je sicer v popolnem nasprotju s sajenjem drugih sadnih vrst. Ob sajenju h koreninam dodamo humus, po možnosti dobljen izpod kostanjevih dreves.
Pomembni pravili za uspešno delo sta tudi čim krajša pot od drevesnice oziroma prodajalca do sajenja in dobra zaščita korenin med transportom. Uporaba zaščitne mreže proti voluharju je priporočljiva. Ravno tako po sajenju zaščitimo nadzemni del rastline, ki ga pogosto poškoduje divjad.
Razmnoževanje
V naravnih rastiščih kostanjeva drevesa zrastejo iz odpadlih plodov. Rastline potomke se v vsakem primeru razlikujejo od matične rastline, praviloma so slabše. Zato je cepljenje najzanesljivejši prenos želenih lastnosti na potomce. Pri cepljenem kostanju dobimo prve plodove že kakšno leto po sajenju, seveda pa mora miniti nekaj let, da drevo naredi krošnjo, ki bo dala dovolj plodov za prvo peko, nato pa jih bo vsako leto več.
V Sloveniji se načrtno dela pri izbiri kostanjev v naravnih rastiščih, da bi prišli do domačih sort kostanja. Vendar je postopek dolgotrajen, zato bomo do takrat v Sloveniji razmnoževali že dobro preizkušene odbrane francoske sorte.
Kostanjev rak (Cryphonectia parasitica) se je v Slovenijo razširil iz Italije leta 1950. Bolezen napada lubje in kambijalni del pod njim. Lubje najprej nabrekne, nato spremeni barvo v bledo rumeno, pozneje poka, nastanejo vidne rakaste rane. Prekine se pretok sokov, tako da se del nad napadenim predelom posuši. Suho listje in ježice jeseni ne odpadejo, ampak ostanejo na odmrlem delu čez zimo. Trosi lahko prodrejo v rastlino le prek rane. Ker je v naravi nešteto možnosti za poškodbo lubja, je nevarnost stalna in velika.
Zaščita lubja
Kako si pomagamo? Preventivno tako, da storimo kar največ, da se lubje ne poškoduje. Če se to zgodi, čim hitreje zamažemo nastale rane s cepilno smolo, to storimo tudi pri vsakem obrezovanju. Pri poškodbah po toči poškropimo drevesa z enim od bakrovih pripravkov. Redno pregledujemo drevesa, pri mlajših predvsem stebla, ter opazujemo morebitno spremembo barve. Če opazimo napadeni del, ga izrežemo z nožem do povsem zdravega tkiva, zamažemo s cepilno smolo ter povijemo s trakom temne, neprosojne barve. Če se sokovi še vedno pretakajo ob poškodovanem delu, smo drevo oziroma del nad poškodbo verjetno rešili gotovega propada.
Kostanjeva šiškarica (Dryocosmus kuriphilus yasumatsu) je nov nevarni škodljivec, ki se k nam prav tako kot nekoč kostanjev rak širi iz Italije. Pridelek na poškodovanih drevesih je lahko tudi do 70 odstotkov manjši. Škodljivec povzroča na mladih delih rastline značilne šiške. Zaščita je otežena že zaradi velikosti dreves. Na šiške, v katerih so ličinke, moramo biti pozorni konec maja.
