Oče, psihiater Janez Kanoni, je Črta dosledno klical Črtomir, pri čemer je poudaril zadnji zlog. V biografiji Moj oče, psihiater Kanoni je zelo osebno prikazal pionirja slovenske psihiatrije pa tudi glasbenika, misleca, navdušenega smučarja in alpinista. Knjiga je nastala po očetovih dnevnikih – v njej so povzeti nekateri pomembni trenutki razvoja slovenske psihiatrije – in seveda Črtovih spominih na otroštvo. Odraščal je na Studencu, za zidovi ljubljanske psihiatrične bolnišnice.
Po navadi je ena knjiga »naša«, tista, ki nas v določenem trenutku seznani z resnico o sebi. Koliko to velja za literarizirano biografijo, himno očetu, če povzamem besede iz recenzije v Bukli?
Vedno sem se spraševal, zakaj sem toliko toleranten do vseh takih in drugačnih gibanj, ki so na meji deviantnosti oziroma do katerih ima družba odklonilen odnos. Ne gre pozabiti: moji prvi prijatelji so bili bolniki. To, da je oče dopustil, da smo otroci odraščali v psihiatrični bolnišnici, se igrali po oddelkih, obiskovali delovne terapije, je vodilo k strpnosti in spoštljivemu odnosu do ljudi, ki imajo duševno motnjo. Govorim o sebi, bratih in sestrah, otrocih treh družin, ki smo živeli tam, kjer je zdaj upravna stavba. Studenec je bil tedaj podeželje; pozimi smo smučali, poleti smo se kopali v ribniku.
Vse na travnikih znotraj zidov norišnice. Območje je obsegalo tudi posestvo Razori, ki je bilo po drugi svetovni vojni pilotni projekt zunajbolnišnične obravnave bolnikov. Tu so prebivali in delali, kar so najbolje znali.
Ja, sobivali smo z bolniki slikarji, čevljarji, krojači, kmeti, čebelarji in se od njih učili. Raje, kot bi se igrali kozo klamf, smo obiskovali delovne terapije in opazovali, kaj počnejo. Denimo, kako se kaj pobarva, kako se obdelujeta les in kovina, poveže elektrika. Vsega sem se naučil kot otrok. Radoveden sem pa tudi bil; mislim, da sem bil star sedem ali osem let, ko sem sedel za šivalni stroj in hotel sešiti hlače. Če me spomin ne vara, je mama potrebovala celo popoldne, da je razparala brisače in so spet služile namenu. (Iskrivi smeh.) To je bilo polno življenje, že na robu vsega tistega, kar pravzaprav ta ustanova predstavlja. Oče nas ni nikoli omejeval v našem raziskovanju, vedno pa je bedel nad nami in gledal, kako zorimo v okolju, kakršnega drugi otroci niso poznali.
Dopuščate kakšno možnost oziroma ali ste kdaj pomislili, da je bilo vaše odraščanje z duševnimi bolniki, tudi najtežjimi, nekakšen njegov ... eksperiment, no?
Vem, kaj hočete vprašati. Ja, mogoče ... (Ob premisleku srkne požirek vaše in naše mladosti.) Mogoče je res. Namreč, kamor koli smo šli, je brž priletel – ne bom rekel, da kot zli duh, ampak bolj angel varuh – pogledat, kaj počnemo. Če smo se šli kopat, je preveril, kje smo in kaj delamo v vodi. Če smo šli lovit ribe, ga je, denimo, zanimalo, kako lovimo: na laks ali zanko, kar je prepovedoval.
Zakaj?
No, ja ... (Začuden pogled izza tankih okvirjev očal.) Na zanko so lovili pred kakšnimi sto petdeset leti. To je najgrši način ribolova. (Se poznavalsko namrdne.) Torej, naša prva nogometna žoga (hitro zasuka predmet spominjanja) je bil prašičji mehur.
Zgodovina uči, da bolniki pri nas na začetku psihiatričnega zdravljenja niso bili okovani in skriti v mračnih katakombah, precej pozneje, ko so zaživeli Razori, pa je bilo razmere – tako namigujete v knjigi – mogoče primerjati s sanatorijsko obravnavo psihiatričnih bolnikov, kakršna prevladuje v nemško govorečih deželah.
Posestvo s hlevi živine, senožeti in pašniki je bila samozadostna ekonomija. Nekako sledeč tistemu, kar je rekel dr. Karl Bleiweis (njegova je zasluga za prvo psihiatrično bolnišnico na naših tleh, op. p.) leta 1873 v kranjskem deželnem zboru: »In priporočljivo bi bilo, da bi imela vsakršna blaznica tudi svojo kmetijo za živež, slamnarsko delavnico, mizarnico pa kuhinjo in perilnico. Tako naj bi bilo primerno okolje za duševne bolnike.« Vse to je bilo na Razorih. Pa krave, zajci, voli, konji, prašiči. Kmetija je bila strahotno velika. Ves presežek pridelkov je šel v klinične bolnice v Ljubljano. Iz tega denarja in drugega iz naslova svojih dejavnosti je bolnišnica na Studencu začela leta 1954 zidati stanovanjska bloka. Pri tem je treba vedeti nekaj: po vojni so morale častne sestre zaradi razmer, kakršne so vladale, zapustiti bolnišnico, vrzel strežnega in medicinskega osebja je bilo treba izpolniti in po ustanovitvi bolničarske šole za vso psihiatrično službo v Sloveniji so na Studenec začeli prihajali mladi. Kaj lepšega za popotnico kot to, da te čaka krasno novo stanovanje, lučaj od delovnega mesta?! Tako se je na Studencu stabilizirala notranja klima. Jasno, dokler niso prišli samoupravljanje in delavski sveti. Ves šmorn in žlobodra, ki sta tam nastala, sta dobila na Studencu dodano vrednost. Ta je bila pa tista, ki se je pokazala v sprevrženih hotenjih nekaterih posameznikov, ki so hoteli v imenu samoupravljanja in delavskih svetov voditi kliniko.
Ali zdaj, ko je biografija zunaj, drugače gledate na očeta?
O njem sem spoznal to, da je izgoreval za svojo stroko, za svoj poklic. Dobesedno. Takratni psihiatri, govorim o obdobju od sredine 50. do sredine 60. let prejšnjega stoletja, so vedeli, da mora sistem delovati 24 ur na dan. Nikomur ni padlo na misel, da bi zahteval plačane nadure. Kajti če delo ni bilo narejeno, se je nekje pokazala vrzel. Tudi oče je kot direktor klinike oblekel belo haljo in popoldne šel na oddelek. Včasih ga tudi po dva ali tri dni nismo videli.
Kakšne odnose je gojil zasebno?
Bil je izjemno liberalen. Besede prepovedi pri njem ni bilo, razen če je šlo za zelo hudo neumnost, ki smo jo potlej pretehtali z vseh zornih kotov. Prej bi rekel, da je bil dober starejši prijatelj, ki nas je znal voditi skozi najbolj razburkana otroška leta. Bil je odličen opazovalec in usmerjevalec vsega tistega, kar smo otroci doživljali in preživljali na Studencu.
Si mislim, pa s tem nočem nič slabega, da ste kot najmlajši od petih otrok gotovo ušpičili kaj posebnega.
Območje, kjer Ljubljanica priteče s Fužin proti Vevčam, je precej poplavno. Vsako pomlad je bilo toliko vode, da je prekrila travo, spodaj pa je bilo vse razmočeno. In če si nerodno stopil, si se lahko ugreznil do kolen ali še globlje. Pri očetu nikoli ni bilo, češ, otroci ne smete tja, ker bi bilo to še slajše, pa bi šli seveda preverit, zakaj prepoved. Preprosto si je izmislil Izisisa, peklenščka, ki otroke farba. Odločno in zelo nazorno nam je tudi pokazal, kje meša barve. Najraje na kamnitem zidu, ki je obkrožal bolnišnico. Otroška domišljija je seveda dobila krila. Kakšen hudič je ta Izisis? Vsak ga je videl drugače. Pa smo očeta spraševali: »Ali ima špičast rep?« »Jasno, da ga ima,« je odgovarjal. »A je fajn kosmat?« »Seveda.« »Kakšne zobe pa ima? Špičaste?« »Pa še kako!« Skratka, vsemu, kar se je v naši domišljiji porajalo, je pritrjeval. In smo se enostavno bali iti na ono stran zidu, kjer reka včasih nevarno poplavlja. Dokler enkrat meni ni stopilo na pamet: Hudič, saj mi ne bo nič naredil. Pa še prijatelja sem pregovoril, da greva na potep. S seboj sem vzel fračo pa lesen meč, če Izisisa slučajno srečava. (Se namuzne.) Najprej sva hodila tistih sto petdeset metrov, kjer naj bi kraljeval Izisis, kakšnih deset minut, nazaj sva šla že hitreje. Tretjič je bilo že manj cmoka v grlu. Na koncu sva ugotovila, da se naju je gotovo ustrašil.
Kajpak, ko sta bila tako oborožena.
Kasneje, bil sem v gimnaziji, mi je povedal zgodbo o Izisisu. Pravzaprav legendo o Izis. Pozna jo vsak Egipčan in Grk. Oče je imel klasično izobrazbo, zelo je bil podkovan v antični zgodovini. Tedaj sem mu zaupal svoje junaštvo, da sem šel za tisti zid. Saj vem, je odvrnil. To si z Zoranom naredil, kajne? Vse je vedel, a ni nikdar pristrigel peruti otroštva. Ne meni ne drugim otrokom.
Kje bi potegnili vzporednice z njim, posebnim očetom? Vi ste tudi, kot on, sistematični?
Po njem sem podedoval impulzivnost, temperamentnost. To imamo najbrž vsi. Pa ljubezen do narave. Z ribolovom je vse zastrupil, s smučarijo prav tako. Morda je še najbolj posrečena anekdota, da sem po skoraj pol stoletja ponovil njegov podvig. Leta 1931, ko je služil vojaščino na albansko-jugoslovanski meji, je bil prvi, ki se je v zimskih razmerah povzpel na vrh Koraba, tedaj drugi najvišji vrh Jugoslavije, in se s smučmi spustil v dolino Radike. To je bil praktično njegov prvenstveni dosežek. Ko sem se udeležil novinarskega smučarskega tekmovanja, sem o očetu razlagal makedonskemu kolegu. Imam zveze, je vzkliknil, zrihtal ti bom helikopter pa pojdi. In te bomo snemali. Tri četrt ure sem potreboval, da sem prismučal v dolino, oče pa nekdaj uro in dvajset minut. Še to: posnetka nisem nikoli dobil.
Ribarite še, kajne? Vem, niste bili politik, a kot nekdanji svetovalec za odnose z javnostjo na Morsu ste z njo imeli opravka, zato si lahko privoščim in rečem, da v kalnem pač ne ribarite več.
Takole je tekel pogovor z očetom: »A si sit?« »Sem,« sem prikimal. »Zakaj potem loviš ribo?« »Ker sem tebe videl.« In on: »Jaz lovim ribo zato, ker sem lovec. Ti boš pa lovec, ko boš imel svojo družino. Zdaj lovi ribo za šport. Če je ne rabiš, jo izpusti.« Dal mi je buciko, jo ukrivil in nanjo navezal laks, da ribe nisem ranil. Saj ujel sem jo; če sem bil spreten, sem jo tudi potegnil ven, sicer je ušla.
Najbolj se navdušujete nad muharjenjem. Je v tem res posebna strast, že filozofija?
Zdaj mi bodo zamerili tisti, ki prisegajo na beličarjenje, vijačenje, ampak rekel bom, da črv je črv, blinker je blinker, umetna mušica je pa umetna mušica. Z zadnjo poskušaš prelisičiti naravo. Če si naredil dobro muho, pomeni, da si večji lisjak od ribe, saj jo zamenja za živo žuželko in popade. Kaj je najbolj športni način ribarjenja? Mislim, da muharjenje. Od drugih se razlikuje predvsem po večji dinamičnosti. Kadar res intenzivno loviš, prehodiš štiri kilometre ali pet. Navzgor, proti toku, tudi do pasu v vodi. To je trening, ko si z naravo praktično eno in obenem zmeraj vidiš kaj novega.
Slovenskih voda se še niste naveličali?
Še zdaleč ne! Planinsko polje in Unec sta mi nekako najbolj pri srcu. Ker če hočem loviti lipana ali potočno postrv, točno vem, kje je kakšna riba. Pa tudi katera bo prijela, če bom izbral določeno muho.
Jih sami delate?
Sprva jih nisem, zdaj jih že več kot dvajset let. Brat je mojster za te reči. Navdušil sem se, ko sem ga opazoval. Potlej sem še sam nabavil vse, kar je treba, od petelinjih skalpov, pisanih peres, niti, trnkov do risb s prikazi umetnih mušic. Včasih pa se prepustiš in tam, kjer ne narediš zlatega zaključka, pač narediš rdečega. Lahko da jo postrv prav tako zagrabi.
Potrebni pa so mirni živci.
Ja. (Poznavalsko pokima.) Sprostiš se. In odklopiš. Pri poustvarjanju sveta žuželk te vodi realistična domišljija.
Na splošno dajete občutek, da vas prav nič ne more spraviti ob živce. Delujete namreč pomirjeno. Vas kaj tako razhudi, da popenite?
Da bi zarohnel? Ne. No, redkokdaj. Koleričen sem bil, dokler sem bil mulec. Pač, repenčil sem se. Vsako življenjsko obdobje prinese kaj novega. Predvsem spoznaš, da je zadevo bolje dvakrat premisliti in tretjič odreagirati. Ali če parafraziram rek Molk je zlato: beseda, ki jo zadržiš v sebi, postane tvoj suženj, beseda, ki ti zleti iz ust, postane tvoj gospodar.
Ljudje danes vsevprek opletamo z besedo norost. Obči strah pred duševnimi boleznimi in psihiatrijo pa še obstaja, se vam ne zdi?
Če kdo komu reče, da je nor, s tem žali ljudi v psihiatrični kliniki. Meja med dojemanjem sveta ter vseh družbenih procesov in tistim imaginarnim je čvrsta toliko, kot je čvrsta nitka v varovalki. Ko se strga, je varovalka videti čisto v redu, a kaj, ko ne deluje. Rekel bom, da več traparij vidim tukaj kot doli. Danes, če se pogleda na Psihiatrično kliniko Ljubljana, ta ni izolirana. Zid je ostal le na južnem delu, kjer gre Pot spominov in tovarištva. Ja, bojmo se tistih, ki so zunaj, ne onih, ki so notri. Kaj vse se dogaja v tej naši družbi ... To je patološko. Zamegljevanje dejanskega stanja, taki in drugačni pogromi, odklanjanje ... Ne vem, v dvajsetih letih neka družba dozori, jaz pa mislim, da smo zmeraj bolj v puberteti. Še dvajset let počakajmo, pa se mi bo naša Slovenija zdela kot šestdesetletnik v kratkih hlačah, ki dela potičke v peskovniku. Saj on najbrž uživa v tem, zunanjemu opazovalcu pa se bo zdelo nekaj hudo narobe. In mi smo opazovani. Naša država je opazovana.
Črt, kakšen oče ste?
Podedoval sem vzorce. Želim si, da bi moja otroka odgovorila na to vprašanje. Ampak v principu sem dober in toleranten. Hči Iza se je dobro vrnila z osemmesečne poti po Afriki in Daljnem vzhodu. Izbrala si je zanimivo diplomsko temo: možnosti duhovnega razvoja na turističnih potovanjih. Matevž pa je turistični delavec.
Ste diplomirani ekonomist, a najbolj vas poznamo kot radijskega in televizijskega novinarja in urednika. Kaj vas je gnalo v žurnalizem?
Blazno rad sem v družbi. Mislim, da bi se kar izsušil, če bi moral biti deset dni brez družbe. Oče je vedno govoril, da je človek bio-psiho-socialno bitje, in to prekleto drži. Če se zatekaš v tako ali drugačno askezo in samoto ali iščeš kaj nemogočega, nekaj ne drži, nekaj je skregano z dojemanjem časa in družbe. Tempo življenja je tako strahotno intenziven, samo en dan manjkaš, pa se moraš spet učiti. Poglejva rumeni tisk. Prinaša novice o ljudeh, za katere prvič slišim. Sem res že toliko star? Mogoče pa. A blazno rad se družim z ljudmi, ki to spremljajo, v njihovi družbi se počutim kot vampir. Ah, kako popredalčkana imamo ta naša življenja. Eni na tej ravni, da jim je to neko zadoščenje, drugi zahtevajo več, potem so tudi taki, ki jih zanima vse. Ampak če si spretna riba, boš plaval v kalni ali bistri vodi.
Kaj pogrešate ta svet?
Še vedno pišem, ko začutim, da lahko kaj povem. Ravno toliko, da ne zarjavim. Sicer pa delam v psihiatrični kliniki v Polju. Kako zanimivo zna biti življenje, kajne? Kjer sem shodil, bom najbrž tudi končal. (Besede pospremi s pomirjujočim pogledom.)