In povem vam, da vse do danes nisem zmogla gledati te strašne nesreče, v kateri je 22 dvanajstletnikov izgubilo mlada življenja. In štirje odrasli ljudje. Avtobus z radostno skupino 46 otrok iz dveh belgijskih katoliških osnovnih šol, ki so se s štirimi učitelji in z dvema voznikoma vračali s smučarskih počitnic v Švici, je v predoru v bližini kraja Sierre južno od Berna iz do zdaj še neznanega razloga trčil v obcestno ograjo. To je nedojemljivo za nas zunanje opazovalce in niti slutiti ne zmorem, kaj preživljajo najožji družinski člani, preživeli otroci, sošolci, sošolke, prijatelji. Kako tako strašno tragedijo dojema mlada duša? Ljubi bog, saj je dokončno odšel ves razred.
Morda smo za hip dojeli, kaj je zares vredno v življenju. Življenje samo. Vse drugo je, pa naj si umišljamo kar koli, nepomembno. Vemo, da ni hujše bolečine od izgube otroka, pa naj se ta zgodi v katerem koli življenjskem obdobju. In če smo zdravi, smo morali dojeti sporočilo, se je v nas zagotovo nekaj premaknilo; v zavedanju in odgovornosti do sebe in sočloveka. Upam. In v naši sreči, da smo živi. Danes.
Najmanj tri leta že intenzivno berem, gledam in poslušam, da ima (lahko) gospodarska, družbena in socialna kriza tudi pozitivne posledice. Da sicer prinaša slabo, a tudi odplakne slabo. Da čisti, kar je počistiti treba. Ampak ljudje božji, kaj je doslej očedila? Popolnoma nič. Nam pa vsak dan čedneži mečejo nove afere, ki to morda niti niso. Vsak dan nas zastrupljajo z obrobnimi zgodbicami. S poslanskimi spričevali. Ki to bojda niso. S poslanci podjetniki. Ki tudi niso. In z vohuni izpred 40 let. In, ja, tudi oni pravijo, da niso. Vse to so
stare, prestare zgodbe, a glej ga, zlomka: marca 2012 jih zopet vlečejo iz naftalina. Nekdo jih pač krvavo potrebuje. In jih dozira, kot si mora narkoman vsakodnevno odmerjati heroin. Zastruplja ljudi s sovraštvom, zlobo in se vede infantilno. Potem se je pojavil še Pezdir s svojimi ekshibicionističnimi manevri. Pa koga, za božjo voljo, danes zanimajo zgodbe teh posameznikov? Če jih potrebujete, jih raziščite, procesirajte in zaključite. Po črki zakona. S čim pa mislite, da vam lahko ljudstvo pomaga? Ali je to pač samo kulisa, vaša igra pa teče nemoteno dalje? Pustite nas že no enkrat pri miru.
In med vsem tem sračjem v četrtek zvečer najdem komajda vidno in skopo novico, da so očeta koroške deklice obsodili na tri leta in pol zapora zaradi odvzema mladoletne hčerke in zanemarjanja otroka. Oče pravi, da ne ve, kje je deklica. Ve pa, kdo jo je odpeljal, saj je to storil z njegovim privoljenjem. On to ve, a ne pove. Deklica, za katero ne mama niti policija ne vesta, kje je, je od novinarjev in javnosti že pozabljena. To je slovenska realnost, to je ta krutost, ki se sklicuje na razum odraslih, na sočutnost do otrok, na delovanje strokovnih služb, organov in ne nazadnje pravne države.
V nedeljo, 25. 3. 2012, na ta lepi materinski dan, ki ste nam ga tudi vsilili, bomo šle in boste šli na referendum o družinskem zakoniku. Za trenutek sem se spraševala, kako lahko neka poslanka tako krčevito kritizira zakonik, če pa sama ne živi vrednot, ki jih propagira. Še več, živi v nasprotju z govorjenim. Hočem reči: teorija in praksa se razhajata. Živi celo v nasprotju z uveljavljenimi družbenimi normami. Seveda se ne bom spuščala v te klevete, ampak zame osebno je ponarejena, kot je bojda ponarejeno ono spričevalo. In bi nonšalantno rekel aktualni minister Pličanič: to je osebna odločitev posameznika, pardon, posameznice. Absolutno, nesporno. Ste se že tako odločili. Ampak imamo elementarni problem. Vsi mi. Velik problem.
Ker nas ista posameznica posiljuje in govori, naj ostanemo nedolžni.
