Kdo se tukaj smeji?

Vladi v odhodu je vendarle uspelo v Bruselj poslati imena za evropskega komisarja, spomnili so se kar štirih (dosedanji komisar Potočnik je zaradi gneče na listi protestno odstopil?!): tako je odhajajoča predsednica Alenka Bratušek predlagala sebe, pridala še Karla Erjavca in Tanjo Fajon. Karl se je bržčas tjakaj porinil sam, a po njegovem videnju si ga v Evropi močno želijo (ali Juncker ne hrepeni po ženskah?), prav tako (ali še bolj) hlepijo bojda po Alenki Bratušek. Vsekakor bi v normalnih, odgovornih in zrelih političnih družbah poslali enega samega usposobljenega kandidata ali kandidatko – kar mi pač nismo. Zato pošiljamo tri. In naj Evropa odloči, kdo je za Slovenijo najboljši. Ah.

Seveda so imeli vsi politični prvaki in njihovi podaniki svoja prepričanja o tem, kakšna sramota da je to trojno imenovanje, Viranta so celo tako vznejevoljili, da je predčasno zapustil vladno seanso, rekoč, da bi želel svojo politično pot končati častno in »pri tej kadrovski kuhinji in farsi ne bo sodeloval«. Predvideva, da SD in ZaAB nekaj kuhata. No, Roman Jakič nas je opozoril, da nam popušča spomin: »Včasih imam občutek, da v tujini bolj cenijo naše kadre, kot jih cenimo sami doma, in menim, da se je Bratuškova, ko je prevzela vodenje vlade v zelo kritičnih trenutkih, odrezala zelo dobro. Ne razumem, zakaj je ta zgodovinski spomin tako kratek, da ne bi bila primerna, da gre v Bruselj.« In naj si še enkrat preberemo, kakšne so želje bodočega predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja. Ja, smo slišali, bojda si želi Alenke Bratušek, samo nje in nikogar drugega. Evropski poslanec Lojze Peterle pravi, da gospoda Junckerja pozna že dvajset let in da on zagotovo nima takšnih želja, kajti gospod je resen. No ja, jaz ga sicer ne poznam – pa tudi če bi ga – kdo pa ve, zakaj in čemu si je poželel naše premierke v odhodu. Ali si je je res, bomo bržčas prav kmalu izvedeli.

Sicer pa se nova vlada niti še ni sestavila, že se ukvarja sama s seboj. Prvi med enakimi Karl Erjavec, ki mu je uspelo s svojo robustno retoriko prepričati neverjetno maso upokojenih in še delovno aktivnih ali tik pred upokojitvijo, že povzroča glavobole najverjetnejšemu mandatarju. Nekajkrat na dan si premisli, kaj bi on bil, od predsednika državnega zbora do kandidata za evropskega komisarja, vmes pa še marsikaj. Na ves glas razglaša svoje manevre, brez kančka premisleka in najmanjšega sramu. Je že v novi vladni koaliciji in ga spet ni. Pogojuje, kdo naj bo v njej, da bo zraven tudi on, in podobni samovšečni manevri. Toliko o njegovih polnih ustih in skrbi za državljane, ki so mu dali mandat. Žal – še enkrat. A vendarle je treba povedati, z vsem spoštovanjem do starejših generacij, še nekaj: fokus vladajoče politike mora biti na najmlajših, mladih in delovno aktivnih. Na izobraževalnem sistemu, na zaposlitvenih, socialnih in razvojnih možnostih za mlade. Na zdravem okolju, ki bo spodbujalo kreativnost in odpiralo nova delovna mesta, cenilo poštenost ter iz ljudi izvabljalo (in nagrajevalo) najboljše. Karl Erjavec ne more in ne sme v središče politične dinamike postavljati svoje stranke, ne more in ne sme biti utež na tehtnici, kaj šele generator. Tudi za ceno morebitnih novih volitev. Toliko razsodnosti pa menda vendarle še premorete?! V tej ljubki podalpski deželici.