Zadnjič sva sedeli s prijateljico na pivu, da sva nazdravili na njen rojstni dan. Pa mi je pravila, kako ji je neka gospa razlagala o svojem ljubezenskem življenju. Ona vdova, on vdovec, oba 60+. Spoznala sta se prek spleta, oba kolikor toliko dobro situirana, skratka, slišalo se je kot novodobna ljubezenska pravljica v zrelih letih. »In potem ji po par srečanjih on pribije: 'Lej, jaz bi se dobival s tabo, ampak samo za seks.'« Vdovec! Sivolasi gospod! Pri 60+!
Nerada obsojam, ampak meni se je to zdelo blazno smešno. Čeprav najbrž ni. Najbrž je to le odsev družbe, v kateri živimo. »Okej, saj to, da fantje puncam predlagajo občasna srečanja brez obveznosti... To mi je znano. Pravzaprav takšnih zgodb poznam malo morje. Ampak ej, da se to dogaja tudi gospem pri 60+!« sem zmajevala z glavo in potem spet prasnila v smeh. »Takšna je naša prihodnost, jebi ga. Čin-čin,« se je zasmejala še ona in sva trknili s kozarcema. A v resnici sva obe malce težje pogoltnili tisti požirek.
Ta gospod, baje zdravnik ne posebno privlačnega videza, mi potem še nekaj časa ni in ni šel iz glave. Ampak, hej, je bil pa vsaj iskren! Še vseeno bolje kot to, da bi jo zavajal in ji sadil rožice, čeprav potem nima nobenega namena skrbeti zanje. Karte je položil na mizo, vsaj to. Ne zagovarjam ga, pa vendar... Tisti, ki lažejo, da kaj čutijo, čeprav ne, se mi zdijo še precej hujši. Ker to počnejo. To mi povedo prijateljice, še tistih nekaj prijateljev moškega spola, s katerimi se malo več družim, so priznali, da je res. Zdaj je samo vprašanje, ali takšen, ki bi ti iskreno rekel, da želi biti s tabo in samo s tabo, sploh še obstaja. Roko na srce, punce smo že malo skeptične.
Zdi se mi, da starejši ko smo, bolj se igramo drug z drugim. Pa bi po neki logiki moralo biti ravno obratno. Morda zato, ker smo vsi, tako moški kot ženske, utrujeni od vseh razočaranj iz preteklih in polpreteklih zvez. Nase poveznemo vso čustveno prtljago, vse slabe izkušnje, ki smo jih leta in leta pridno pakirali v naš ruzak, da nas od njega že vse boli. In potem se delamo nedostopne in prelahko dostopne hkrati. Vsi nekaj bi, nihče pa ne bi nič resnega. Ker nas je strah. Moških, vsaj tako se zdi, še posebno.
A kot sem enkrat že ugotavljala, punce hočemo – desce. V najboljšem pomenu besede. Takšne, ki si nas upajo prijeti za roko, ko se sprehajamo po mestu. Takšne, ki si upajo naglas priznati, kaj čutijo, pa četudi to, da se bojijo. Takšne, ki si sploh upajo poizkusiti. Takšne, ki kljub vsemu še vržejo karte na mizo.
