Upam, da v Sloveniji, čeprav se močno približujemo zahodnim potrošniškim smernicam, še nismo dosegli njihove statistike, ki pravi, da kar 30 odstotkov hrane, ki jo imamo v hladilniku, zavržemo. Ko sem prvič slišala za to, me je kar malo pretreslo. To gotovo ne more biti res. Če je bilo v hladilniku pol kilograma sira, smo ga do konca pojedli. Nikakor ga nismo zavrgli tretjino. No, morda zadnji košček, ki je postal že malo trd. Pa me že hiter pregled, čeprav ni lepo vohljati po tujih hladilnikih, prepričuje, da živim v malo povojnih časih.
Odkar pomnim, smo imeli v hladilniku eno vrsto salame in eno vrsto sira. Pa če je bilo po sreči, še gorčico in majonezo. Seveda še nekaj vloženega. Pa kolikor se spomnim, nikoli v življenju nisem bila lačna. Celo v časih, ko sem shujšala do deset kilogramov, ampak to so bili meseci, ko je bila zaradi izgubljene ljubezni zapora v grlu in želodcu.
Tretjina hrane v smeti
Sorazmerno z našim približevanjem zahodnim potrošniškim navadam so rasle tudi dimenzije in se je povečevala raznolikost založenosti v hladilniku. V moji mladosti je bil ta višine pulta. Pa je vsa družina, naša celo petčlanska, imela vsega dovolj. Danes imajo dvonadstropne hladilnike celo samski ljudje, ki v življenju niso nič skuhali in se bolj ali manj prehranjujejo po restavracijah. Kar je zanje celo dosti bolj smiselno. Kljub temu je v njem nekaj vrst salam, sirov, paštetk pa še kisla smetana in tista za kuhanje. V takem stanju je statistika 30 odstotkov dosti verjetnejša.
Pravzaprav nam v osnovi več vrst enake hrane niti ne zvišuje stroškov. Če kilogram sira stane 10 evrov, bo znesek enak, če vzamemo eno vrsto ali pet vrst po 20 dekagramov. Še vedno bi bilo matematično enako, ali imamo eno vrsto sira ali tri ali samo zelene paprike ali še rumene in rdeče. A življenje ni matematika.
Če kupimo pol kilograma sira, ga bo štiričlanska družina pojedla najpozneje v enem tednu. Ko ga bo počasi zmanjkovalo, bomo kupili drugega. Seveda bomo takrat na zadnji centimeter, ki je še nekje zadaj, pozabili. Torej bomo zavrgli kvečjemu kakšnih pet dekagramov. Če pa smo vajeni kupovati več vrst sira, na primer tri, v štiričlanski demokraciji že prvi dan odpremo vse. Kot nekoč salame in paštete postanejo obarvane, sir trd in z vedno debelejšo skorjo. Paprika in bučke se izsušijo ali celo gnijejo. Seveda se bo znova zgodilo enako – ko bo ostal vsakega še centimeter, bomo kupili novega. Le da v tem primeru pozabimo na tri centimetre oziroma dvakrat več. Enako je s salamami in zelenjavo.
Zakaj več ni ceneje?
Poleg tega nas k nakupom večje količine napeljujejo tudi trgovci. Če kupite dve vrsti enakega izdelka, boste dobili vsaj 10 odstotkov popusta. Zakaj? Tudi oni se tega zavedajo. Če boste kupili 30 dekagramov sira, ga boste pojedli. In čez štiri dni boste prišli po novega. Če pa boste kupili tri različne sirčke po 10 dekagramov, boste po enako količino prišli že pojutrišnjem. Ker boste potrebovali tri nove. Pri tem boste od vsakega pol centimetra ali eno tretjino pozabili nekje v hladilniku in ga čez 14 dni zavrgli, saj takrat res ne bo več užiten.
Ja, v takih razmerah velja statistika tudi pri nas. Če verjamem prijateljici, ki načelno ni preveč razsipna gospodinja, da za prehrano svoje štiričlanske družine zapravi 300 evrov na mesec, od katere vsaj polovico spravi v hladilnik, bi to pomenilo, da je v vsem letu vanj spravila za 1800 evrov hrane, od katere je v smeteh ali raznih organkih končalo kar 540 evrov. Ta strošek bi z manjšo ponudbo lahko zmanjšala na tretjino, torej na 160 evrov, pa zato družina ne bi bila nič bolj sita ali lačna.
