Ne samo da šolska politična oblast najmanj vsaka štiri leta dela reforme zaradi reform, ker bi rada pokazala, da nekaj dela, in bi si vsaka želela postaviti še svoj spomenik, popolna zmedenost vlada tudi v strokovnih krogih. Ni mi jasno, ali so najglasnejši strokovnjaki res toliko vsaksebi ali jih poganja zgolj politični motor, vsakdo je prepričan, da ve, kaj je ključno zgrešenega v našem šolskem sistemu. In vsak ve svoje.
Imamo preveč faktografije in premalo prostora za kritičen um? Se morajo šolajoči se učiti predvsem po diktatu svojih nadrejenih, na pamet torej? Se zahtevano znanje prehitro pozablja? So slovenski šolarji resnično preutrujeni? Jih demotivirajo zlasti prijemi šolnikov? Dileme, ki si jih postavlja tako strokovna kot laična javnost in nanj išče odgovore. Dr. Kristijan Musek Lešnik, ki se z vprašanjem kakovosti slovenskega izobraževanja ukvarja že zelo dolgo in se je, opremljen s podatki in znanjem, sam lotil nekaterih analiz (ker uradnih nikakor noče biti), je v pomembnih parametrih ugotovil, da devetletka močno zaostaja za osemletko. Če povzamem njegovo razmišljanje: Šola mora biti prijazna in zahtevna. In takšna naša očitno ni!
No, vidite, o tem sem že večkrat pisala, da bi morala biti strokovna usposobljenost pedagoških delavcev samoumevna, prijaznost pa je mnogo »trša« kategorija. Nekoč in nekajkrat je dr. Boštjan M. Zupančič povedal, da bi za določene družbeno zelo pomembne poklice, kot so zdravniki, pravniki (sodniki itd.) in učitelji ter profesorji, morali veljati posebni kriteriji že samo za vpis na fakulteto, nujno pa bi vključevali sprejemne izpite, katerih pomemben del bi bilo psihološko vrednotenje. Namreč poklicev, kjer je človeška nrav vsaj tako pomembna kot strokovna, ne smemo prepuščati naključju, pridnosti itd. To so poklici, ki zahtevajo človečnost in človeškost.
Še vedno verjamem, da lahko karizmatičen pedagog zelo učinkovito zmotivira učence. Govorim iz lastnih izkušenj in tudi kot starš. Za večino otrok ni problem zahteven učitelj, ampak tisti, ki je nezahteven. Prav tako večina dojema kot velik problem otopelega, brezsrčnega in pikolovskega učitelja. Ki išče pomanjkljivosti, ne pa znanja. Ki šolarje žali in se z njimi spopada, kot da je njihov vrstnik. Ki jih preprosto ne spoštuje in ne vzpostavi jasne avtoritete. Ne delam si utvar, da je to preprosto, je pa potrebno. Vzgajati, spodbujati in naučiti v eni uri kaj pametnega trideseterico posameznikov. Ampak prav zato je pošteno, da se odločimo za poklic, ki smo mu kos.
Hočem še povedati, da vendarle ni vse odvisno od kurikula, bodimo pošteni. Ni malo učiteljev in učiteljic, ki to tudi priznajo. Kljub vsem uradnim administrativnim omejitvam, zahtevam in pričakovanjem je moč vendarle v učiteljevih rokah. In ravnateljevih! Samo spomnimo se učiteljice Bojane Potočnik, ki je napisala javno protestno pismo, potem ko je ministrstvo poslalo na šole brošure o tradicionalnem slovenskem zajtrku, namesto da bi zagotovilo zdrav obrok. Povedala je zelo natančno, koliko zdravih obrokov bi lahko pripravili, namesto da porabljajo denar za prazne letake, koliko revnih bi lahko nasitili. Povedala je še tudi, kako nevzdržno ji je gledati lačne otroke, ko pa je še pred kratkim govorila taistim, da so lačni predvsem v Afriki. Učiteljica, ki vidi več.
Morda se bo komu zdelo, da vso odgovornost prelagam na učitelje. Nikakor. Hočem samo povedati, da ne čakajmo na politiko, da bo uredila stvari. Ker jih ne bo. Medtem pa generacije šolarjev prihajajo in odhajajo in praznih dni se nikakor ne da nadomestiti v kasnejših letih. In jasno, velika odgovornost je predvsem na starših, da svojega otroka opremijo za šolo. Ne s številkami in črkami, ampak z odgovornostjo – do šole, učiteljev in sošolcev.
