Kako smo stari dami vbrizgali botoks

Oni dan sem se sprehajal po rivi v istrskem Novigradu in na čolnu za enodnevne izlete ob čisto novem štiritaktnem zunajkrmnem motorju yamaha zagledal tudi stari dobri tomos 4. Se ve, ta je bil in je za rezervo. Tomos 4 je mit, slovenska slava in uspeh iz časov, ko smo imeli samo eno stranko, vendar se ta ni imenovala po njenem predsedniku. Čeprav je bila skupaj s članstvom in učinkovitim aparatom v njegovi popolni lasti.

Tomos 4 je nostalgičen muzejski predmet. Še posebno takrat, ko je muzej naše srce. To je zunajkrmni motor, ki je v nekdanji Jugi motoriziral skoraj vse, kar se je čolnom podobnega zibalo in plulo po morju nam Adrijanskem. Po njegovem izumu so vesla na čolnu postala rezervni pogon. Še raje pa še en tomos. Ta motorček še danes ob dalmatinski obali poganja prenekatero plovilo. S svojo štirico se je koprski Tomos prebil med najuspešnejše proizvajalce zunajkrmnih motorjev na svetu, leta 1983 je bil največji v Evropi.

Na začetku je bil lamo 05k

Nikjer nisem našel podatka, koliko tomosov 4 so izdelali v Kopru, zapisano pa je, da so izvozili 80 odstotkov proizvodnje. Nekakšno izkušnjo s to ropotuljo ima skoraj vsak Jugobalkanec, starejši od 50 let. Ti motorji so imeli vsak svoj značaj. Vžgali so vedno, a v skladu z lastnikovim temperamentom in po posebnih, unikatnih, skorajda magičnih nastavitvah plina, čoka in potega zaganjača. Na koncu se je tomos vedno izkazal z zvestobo. Kot dalmatinski osliček.

Nekakšen zarodek te slavne mašine je bil lamo 05k, zunajkrmni motor, ki so ga v Kopru leta 1958 razvili iz motorja Puchovega, avstrijskega mopeda. Zadevi so počasi dodajali kubike, leta 1969 je že kar izpopolnjeni prototip lamo 06N postal prvi tomos 4. In imel veliko slavnih izpeljank, vse do elektronskega vžiga, izvedenke z vzvratno prestavo in prostim tekom, tomosa 3 z vgrajenim rezervoarčkom in tako naprej.

Mojemu prvemu srečanju s tomosom 4 se je reklo lama. In ni bila ljubezen na prvi, drugi ali tretji pogled. Čeprav ni bil nič kriv. S klubsko jadrnico lepega imena Lepša smo se štirje fantje davno tega odpravili na potep po Jadranu, do še strumno vojaškega Visa je bilo označeno na navtični karti. Lepša, nekoč jadrnica starojugoslovanskega kluba mornariških častnikov, ni imela motorja. Gospodje so vozili in manevrirali na jadra. Stare šege so obratno sorazmerne s številom let, zato smo mulci pri Tomosu izprosili motorček, lamo, kakor za na test.

In res je bil na preizkušnji. Lamo, nameščen na krmo, je veselo brenčal, ko je bilo (skoraj) brezvetrje, Lepša je izbočila joške, zanihala z boki in naredila val. Kot bi ji, nekoliko ostareli dami, vbrizgali botoks, če že ne kakšnega hudega, prepovedanega hormona. Zdelo se je, da pelje v novo življenje. Zaradi motorčka je odpadlo tudi težaško jadranje s špinakrom, balonskim jadrom, ki danes tehta nekaj kilogramov, takrat pa je menda sto kil. Razlika je, povedano po mornarsko, ob enaki vsebini skoraj taka kot med današnjimi tangicami in volnenimi hlačami dopetačami prababice Tereze.

Skratka, lamo je bil taka izjemna pridobitev, da se je nad njim navdušil tudi naš krmar in poveljnik Rado. Stokilsko velecunjo, s katero je dokazoval svojo športnost, saj mu je ni bilo treba dvigovati in tako naprej, smo vrgli v delno poplavljeno skladišče.

Z dobrimi nameni na dno morja

Potem smo, tako je skoraj vedno pri možeh v čolnu, stopili na pot, tlakovano z dobrimi nameni. Ker je bil Rado tudi kos mehanika, to je pomenilo, da divja z avtomobili, je tretjega dne lamove zveste službe rekel, naj ga snamemo, ker ga bo razdrl in rahlo sfriziral. Da bo močnejši, s še več obrati. Mornarski sužnji smo pojamrali, da koprski inženirji morda vedo, kaj je zunajkrmni motor, in da živalce ne gre dodatno mučiti. A se barba ni dal. Samozavest in napuh sta visokooktanska mešanica. Po treh odvitih šraufih je iz motorčka nekaj skočilo v morje. Poveljnik je rekel, da je bil delček, morda dva, tako majhen, da je njegovo pot med ribe bolj slutil kot videl. Ter da zanesljivo ne bo nič hudega ter da se odpoveduje friziranju. Hudega res ni bilo nič, samo motorin ni hotel več vžgati. Mate, ki je o naši plovbi za Mladino pisal pozneje objavljeni dnevnik, je pribil, da lamo ne bi vžgal niti, če bi vanj vrgli granato. Tomos je po objavi te nezaslišanosti zahteval popravek. Nikoli ga niso dočakali, saj bi ga moral napisati kepten Rado.

Naprej smo drgnili na veter, ki je vedno pihal iz najmanj ugodne smeri. A po morju se hiti počasi. In tako smo s kar mojstrskim pristankom na jadra prihiteli na pomol v Primoštenu, kjer je napol razdrti motorček zagledal Čeh, ki se je na Jadranu preživljal s krajo domačinskega paradižnika. Bili smo mu všeč, džentelmeni z jahto, on pa nam, čeprav mu nihče ni verjel, da bo, potem ko smo ga nafutrali s pršutom (darilo Kras) in sirom (darilo Ljubljanske mlekarne), v zahvalo in iz prirojenega češkega tehničnega navdušenja popravil invalidnega lama.

Iz šotora je privlekel škatlo z orodjem, večinoma je nekaj pilil in na drobno žagal, mi pa smo z Lepše uživaško na glavo skakali v morje. In res ter pri svetem Vaclavu, zaščitniku Češke, motorin je zabrnel v manj kot uri. Vid, tako je bilo mojstru ime, je rekel, da ni bilo nič posebnega, samo iz uplinjača da je nekaj skočilo, skupaj s fedrčkom. Rado se je slinil, da so Čehi tehniški geniji, Vid mu je potrdil, rekoč, da so Bohemi med zadnjo vojno delali odlične češke topove, po nemški okupaciji pa že čez dan ali dva še bolj odlične nemške. Mate, ki je nekoliko laške krvi, je pripomnil, da je kakšno vojno tu pa tam pametno izgubiti.

Bilo je poletje, po kosu smo šteli dobrih dvajset let, nihče ni opazil, da imamo med nami preroka, političnega analitika. Lamo in njegov vnuk tomos 4 pa sta ne glede na vse, kar je bilo, je in bo, zakon. Nikoli ju ni brigalo, ali brazdata Piranski zaliv ali Savudrijsko valo.