Tudi ko bo nekoč ta zima časovno že zelo oddaljena, bo spomin na obdobje, ko nas je v domove prikoval ledeni oklep in nas povsem odrezal od sveta, najbrž še vedno zelo živ. Vse, kar deluje le s pomočjo električnega omrežja, je utihnilo in obmirovalo, še mobilni telefoni so umolknili. Planina pri Rakeku, kjer je naše domovanje, je bila prejšnji teden med predeli Slovenije, kjer je narava najočitneje pokazala, kaj zmore.
Pa lepo po vrsti
Nemalo veselja je po pretoplem začetku zime prinesla četrtkova snežna odeja. Vse nas je pognala na plano: tako otroke kot tudi odrasle. Nastajali so snežaki, igluji, letele so kepe, lovili smo snežinke in uživali, kolikor se je dalo. Večer je bil prav tak, kakršen naj bi bil zimski večer: prijetno utrujeni smo se vsi skupaj zbrali na kavču in pokriti z odejami srebali vroč čaj, grizljali piškotke, gledali televizijo ter razglabljali, koliko snega bo zapadlo in kje bodo sani najbolj tekle naslednji dan.
Toda ta je bil vse prej kot običajen. Zjutraj nas je pozdravila tema. Zaman smo pritiskali stikala, elektrike ni bilo od nikoder. Ob pogledu skozi okno smo se vpraševali, kaj se je začelo dogajati. Zunaj namreč ni bilo več zimske idile, ki nas je k počitku pospremila prejšnji večer. Drevesa so bila ujeta v led, z žic in streh so visele dolge ledene sveče, z neba je padal dež s snegom in skupaj sta gradila vse trši oklep okoli vsega, na kar sta pristala. Za otroke je bil nedvomno razveseljujoč sklep, da bo šola do nadaljnjega raje počakala, kajti cesta, ki naj bi jih pripeljala do nje, se je spremenila v nevarno drsališče. In tako se je začela dogodivščina … ki je trajala in trajala.
Elektrika bo ... Kmalu ... Menda ... Nobenemu ni bilo povsem jasno, kaj nas je doletelo. Radio nam je bil dosegljiv zgolj prek mobilnih telefonov, a ti so kmalu porabili vse zaloge moči. V času, ko naj bi z električnega štedilnika zadišalo kosilo, smo jedli sendviče, v grelniku je bila voda še dovolj vroča, da smo si lahko pripravili topel čaj, v času znova hladne večerje pa smo upe, da bo posvetila luč, že opustili. Zaviti v odeje smo na kavču čakali čas, ko bi se odpravili spat. Tedaj je pozvonil edini še delujoči telefon ...
V nesreči spoznaš prijatelje
Bila je mama hčerine sošolke s povabilom, naj noč preživimo pri njih. Vedela je, da brez elektrike v stanovanju nimamo ne ogrevanja ne kuhalnika. Pri njih pa je veselo gorelo v kaminčku. Kljub mrazu me je prevel topel občutek: v nesreči resnično spoznaš prijatelja, prijatelje pravzaprav.
Trije domovi so nam v dneh, ki so sledili, nesebično odprli vrata, tri družine so bile z nami pripravljene deliti toplo peč, polno mizo in posteljo. Starejša hči je začasni dom našla pri svoji sošolki, mlajša mulčka pa sta z mano prebivala pri moji prijateljici, s katero sva v dolgih večerih vneto premleli marsikatero skupno temo.
Vsem je kuhala njena mama. Na srečo še ni obupala nad plinskim štedilnikom. Podnevi smo se z otroki zbrali doma, si v debelih bundah izmenjali svoje izkušnje in opazovali, kako se med pogovori iz naših ust vijejo hladne meglice. Ker so se pod težo ledu z grozljivimi poki podirala drevesa, da so bili praktično zmečkani stebri bližnjega daljnovoda, žice pa potrgane, smo tedaj že dobro vedeli: še dolgo bomo brez elektrike.
 |
| Ko so drevesa ječala pod težo ledu in se s poki lomila, so napovedovala katastrofo – ta se je pokazala, ko je ledeni oklep končno popustil. Foto: Mateja Florjančič |
Dobesedno odrezani
Nismo se motili. Tudi ko so v okolici zabrneli domači agregati in smo v prepričanju, da se bomo povezali s preostalim svetom, napolnili prenosne telefone, smo ostali v takšni in drugačni temi. Zaradi vseh nevšečnosti se je mobilnim operaterjem sesulo omrežje. Sami smo se sicer dobro zavedali, da je z nami vse v redu, toda skrb bližnjih, ki so dogajanje na našem območju spremljali zgolj prek medijev, je rasla iz dneva v dan.
Ponovni stik z domačimi sem tako navezala šele v ponedeljek, ko smo se odpravili v Postojno. Lepo jih je bilo slišati, še lepše zanje pa je bilo, da so končno lahko izvedeli, da smo na varnem. Njihova skrb je bila namreč tako velika, da so se s polnimi termovkami domače juhe, mleka in kave v nedeljo odpravili na pot iz Primorske proti Notranjski, a so jim neusmiljene razmere preprečile, da bi prispeli na cilj, kajti nekaj deset kilometrov pred njim so se morali zaradi podrtih dreves vrniti domov.
Ko odpove tehnika
Vsako jutro se mi je zdelo, da so ledene sveče, ki so visele s streh, polomljenih dreves in žic, daljše. Mraz je še kar vztrajal in prav nič ni kazalo, da bo popustil in dopustil odpravo težav. Prav zato nas je na moč razveselil agregat, ki so ga v našo bližino pripeljali četrti dan električnega mrka. Že sam pogled nanj je v nas vzbujal občutke topline in upanje, da bo v naše domove spet posvetila luč. Žal pa naprava ni bila kos svoji nalogi in je povzročila zgolj nova razočaranja. Vsak dan so se ob njej zbirali tisti, ki naj bi jo usposobili, in ugotavljali, zakaj, za vraga, noče delovati. Ob vsakem vžigu se je iz njenega »dimnika« zavalil črn dim, nekaj časa je pošiljala tok, nato pa žalostno ugasnila.
Končno so vsi opustili upanje, agregat pa so pristojni odpeljali in v petek, po tednu dni teme, pripeljali novega. Tega, ki nam uporabo bolj ali manj potrebne tehnike omogoča še danes. Pridno brni in dela, zaradi česar smo se lahko vrnili domov in počasi vendarle v ustaljene tirnice.
 |
| Danes je pogled nanje povsem drugačen: zdi se, kot bi jih zmečkala roka velikana. |
Človek človeku
Če bi mi nekdo pred tem rekel, da bom morala preživeti teden dni brez elektrike, bi se mu smejala. Še bolj bi se mu najbrž smejali otroci. Danes, ko lahko po radiu poslušam, da so nekateri še vedno brez nje, vem, kako jim je in z njimi sočustvujem. Zlasti s tistimi, ki bodo zaradi tega utrpeli veliko škodo. Naša se meri zgolj v nekaj odtajanih zrezkih v skrinji hladilnika, za katerega po vsakem nakupu težim, da je premajhen, v bistvu pa je povsem dovoljšen.
Vem, da se za ljudi v stiski, tako kot so se za nas, trudijo gasilci iz domačih in oddaljenih gasilskih društev, vojaki, delavci elektropodjetij, civilne zaščite in še mnogi drugi, ki so nam priskočili na pomoč, ko smo jih potrebovali. Za njihov trud in požrtvovalnost smo jim vsi neizmerno hvaležni. Z nadčloveškimi napori so se borili s silami narave in vendarle zmagali.
Lepa, a tudi kruta
Ob vsem tem ne morem mimo vsega, kar je bilo pretekle dni mogoče opazovati. Ko smo prvi večer z otroki korakali po cesti proti topli pečki, smo z lučkami v rokah osvetljevali zaledenela drevesa, ki so nudila neverjeten pogled. Vsaka vejica je bila odeta v debelo plast ledu, ki se je ob žarkih svetilk lesketal, kot da gorijo novoletne lučke. Smreke so bile videti kot oblite s sladkornim prelivom, ki se ni enakomerno razporedil po površini in je sladek čakal, da ga kdo poskusi s prsti. Lepa je narava, a vendarle tudi kruta. Ko so debla in veje ječale pod težo ledu in se s poki lomile, so napovedovale katastrofo, ki se je pokazala, ko se je led končno stalil.
Danes je pogled na gozd vse prej kot čaroben. Ni nepoškodovanega drevesa, nekatera je dobesedno preklalo na polovico. Večina smrek je brez vrhov in jih čaka žalostna usoda, gozdarje in lastnike gozdov ter sadovnjakov pa ogromno dela.
Čisto osebno
Kaj bi storila, če v tej godlji ne bi imela teh, ki so mi pomagali, še danes ne vem. Do tedaj, ko bi v pogon spravila z ledom popolnoma prekrit avto, se z njim dokopala do ceste in pripeljala do Postojne po plinski gorilnik in peč, ki ne bi potrebovala elektrike, teh v trgovinah že zdavnaj ne bi bilo več, vožnja proti rojstni vasi pa bi bila prepolna nevarnih pasti. Tako pa lahko rečem, da z mojega stališča vsa ta izkušnja vendarle ni bila zgolj slaba. Celo nasprotno: lepa je bila.
Otroci so znova odkrili zaradi najnovejše tehnologije že zdavnaj pozabljene igre. Večere so preživljali ob igranju tombole, monopolija, šaha, tudi ob knjigah, dokler ni bilo pretemno za branje. Ker niso imeli pouka, so se vse dneve igrali na snegu in uživali v prisilnih počitnicah. Pogovori med odraslimi ob svečah so bili veliko več kot lahkotno opravljanje, trgovki v lokalni trgovinici sta kljub mrazu in temi skrbeli, da nam ni zmanjkalo osnovnih živil, sprehodi po vasi pa so postali srečanja posameznikov z enako izkušnjo. Le redko kdo je zgolj pozdravil in krenil dalje, večina se je zapletla v vsaj krajši pogovor. Vsi smo se zavedali, da nismo sami in da so ob nas ljudje, na katere se lahko zanesemo. In to spoznanje bo ostalo za vedno. Spoznanje o tem, da je narava mogočna, da pa so lahko mogočna tudi človeška srca ...
