Rastlina vsebuje veliko rutina, ki pomaga zdraviti bolno in poškodovano ožilje predvsem ob krčnih žilah. Vsebuje veliko mineralnih snovi, kot so cink, selen, magnezij, baker, ki skupaj pomagajo k boljši prožnosti sten krvnih žil in s tem k boljšemu pretoku, sproščanju in zniževanju povišanega krvnega tlaka in boljšemu celjenju ran.
Njeni antioksidativni učinki pomagajo pri razstrupljanju telesa, sladkornim bolnikom pa pri spodbujanju porabe glukoze in izločanju inzulina, za kar je zelo primeren čaj iz cvetoče rastline, ki si jo lahko sami pridelamo na gredici in posušeno shranimo za poznejšo rabo.
Posevek za domači čaj
Iz cvetov ajde, ki jo lahko posejemo na manjši gredici, si pripravimo zares okusen čaj. Rastlina je skromna, zadovoljna z manjšo količino hranil, zato jo bogata založenost preveč žene v višino in tako dobimo manj cvetočih poganjkov. Posejana semena hitro vzklijejo in kmalu zacvetijo z belimi ali rahlo rožnatimi cvetki na rdečkastih stebelcih. Sproti jih režemo skupaj z lističi in delom stebelc.
Sušimo v senčnem, zračnem prostoru, da dobimo lepo drogo značilne barve in vonj po ajdi in medu. Rastlina bo znova zacvetela in cvetoče poganjke lahko režemo, vse dokler ne obnemore. Če smo to počeli prepogosto, cvetenje včasih zataji. Takrat jo preprosto populimo in zasejemo nov posevek.
Boljše stare sorte
Sejemo jo lahko vse od sredine maja do zadnje setve okoli porcijunkule (2. avgust), to je prve dni v avgustu, da nam bo še zanesljivo cvetela in tudi tvorila semena že nekako po šestih tednih, dozorela pa po desetih, če bi ji dovolili. Gredica naj bo na sončnem prostoru, posejanih semen pa ne pozabite zagrebsti v zemljo.
Pazimo tudi, da posevek načrtujemo na čistih tleh, brez predhodnega obremenjevanja z zaščitnimi sredstvi, saj je ajda občutljiva za vsakršno posredovanje moderne pridelave in se odzove z neposlušno rastjo, pa tudi sebi v prid se je takšni pridelavi rastlin in pripravkov bolje ogniti.
Tudi gostoti posevka moramo nameniti nekaj pozornosti, da ne bo pregost, ker bi se dušil, ali preredek, kar pa se manjkrat zgodi. Seme ajde ni drobno in je setev lahko dovolj pregledna.
Tatarska ajda
Naj vas spomnim še na drugo vrsto ajde izpod tibetanskih gora, ki je še bogatejša z rutozidom (rutin, melin), to je nora ajda F. tataricum ali tudi sibirska, turška, in ker so jo v Evropo verjetno zanesli Tatari, tudi tatarska.
Vedno je bila kot plevel pomešana med našo navadno ajdo. Pozneje so jo s prečiščevanjem semen skoraj zatrli, in ker ni bilo novejših potrditev uspevanja, je obveljala za domnevno izumrlo vrsto. Zdaj se njena zdravilnost vrača v zavedanje in ne velja več samo za nebodijetreba na naših njivah, ponekod jo tudi sejejo. Rastlina je pokončna, rahlo cikcakaste rasti v kolencih, ki se rahlo sesedajo, zato je med navadno ajdo težje opazna in morate imeti kar dobro našpičene oči, da jo ugledate.
Izdajajo jo drobceni smetanasto zeleni cvetki na svetlo zelenih stebelcih. Čebelice jih manj obiskujejo, ker manj medijo, tudi za prehrano je bolj lokalnega pomena. Zrela semena so zanimive oblike z nazobčanimi robovi, ki ponazarjajo škofovsko kapo. Za pripravljanje čaja prav tako režemo cvetočo rastlino.
Poskusiti ni greh, so včasih rekli, in naj vam bo to tudi vodilo k zasnovi vaše gredice.
Stara sorta
Boljši zdravilni učinek dajejo posevki starih sort ajde, predvsem z višjih območij pridelave. Novejše sorte, ki so prišle od drugod, iz drugačnih okolij, so manj zanesljive, variirajo tudi po vsebnosti zdravilnih učinkov. Velja se potruditi in si priskrbeti seme zanesljiv starih slovenskih sort, ki se še dobijo.
