»Zvestobe nam Slovencem kronično primanjkuje. Zvestobe sebi, svojim načelom, svoji resnici. Na vseh ravneh, ne samo med moškim in žensko. To je zame, čisto preprosto, disciplina duha, in ne moraliziranje, kaj je prav in kaj ne. Potem ti svojih dejanj ni treba skrivati, ker preprosto stojiš za njimi.« Zvezdana Mlakar, igralka
Pravkar končana spletna raziskava je pokazala, da je 30 odstotkov moških in 23 odstotkov žensk vsaj enkrat v življenju prevaralo partnerja. V anonimnem anketiranju je sodelovalo 1109 Slovenk in Slovencev in po nezvestobi najbolj izstopajo osebki v starostnem obdobju od 51 do 60 let, kar pa niti ni presenečenje. Saj veste, to je obdobje druge pomladi, menopavze in andropavze, in takrat bojda nekaterim hormoni močno podivjajo. No, kakor koli, ostajam pri tem, da je zvestoba čista vrednota posameznika, in ne kategorija, ki bi jo lahko lišpali, spreobračali, opravičevali in predvsem z njo manipulirali, kakor bi komu kdaj zadišalo.
Nekateri sodobni terapevti znajo vrednoto zvestobe relativizirati, da ne rečem banalizirati. Ne vem, zakaj čutijo to potrebo, saj je stvar vendarle zelo preprosta. Si ali nisi. Kaj pa je tukaj treba filozofirati? Zame so prevaranti, skrivači in lažnivci. Ljudje, ki varajo. In takšne osebnostne lastnosti pač niso pozitivne. Poglejmo francoskega predsednika Hollanda, o katerem sem nekaj malega zložila že prejšnji teden. Dve leti je očitno živel z dvema ženskama, ob tem, da prva vse do medijskega razkritja ni vedela za drugo. Kakšne težave so ga pestile v partnerstvu, je morebiti pomembno ali vsaj intrigantno vprašanje za partnerske terapevte, psihiatre in podobne strokovnjake, ki znajo ustvariti iz tovrstnih zgodb humanitarni konstrukt. Za človeško preproščino pa je absolutno nepomembno. Dejstvo je, da je lagal, in povejte mi, kako je imeti za predsednika človeka, ki laže eni ženski, mislim, koliko ljudem še laže? Kako je imeti za predsednika človeka, ki laže z veliko lahkoto o najbolj pomembnem, torej intimnem odnosu – samemu sebi, svojim pokornim volivkam in volivcem in de facto vsemu svetu? Ki sedi na dveh stolih, ker ne ve, kateri je bolj mehak. Ki ni sposoben končati enega razmerja, si oddahniti in oditi v drugo. Klavrno.
Poznam kar nekaj parov, ki vse življenje slalomirajo med ženo in ljubico (in za to vedo prej ali slej vsi vpleteni), tako živijo nekaj desetletij – vse do smrti. Dobesedno. Ampak že vedo, zakaj in kako, ali pač tudi ne. Pripovedujejo mi tudi o »dogovornih« parih, ki imajo odprta partnerstva, vsak lahko počne, kar mu je volja. Kaj natančno to pomeni, res ne vem, ker potem to niso partnerstva. Ne znam si predvsem predstavljati, da imajo ti samooklicani »odprti« otroke, kar je pa res skrb vzbujajoče. Verjamem, da so pari, od katerih je vsaj eden homoseksualno usmerjen ali pa sta oba in si zaradi družbenega miru ustvarita navidezno partnerstvo. In živita vsak svoje življenje. No, to so takšni dogovori in to je vsekakor posebna kategorija ljudi.
V jedru partnerstvo pomeni varnost, zaupanje in zvestobo. Ko se ta prelomi, zaupanja ni več. Povsem brezpredmetno je razpravljati, ali človek zmore prek nezvestobe, ali je prav, da se »spodrsljaj« oprosti, in podobne večne dileme. Jasno je, da se zaupanje poruši samo enkrat in potem ga ni nikoli več. Lahko se človek pretvarja nekaj časa, nekateri se zmorejo vse življenje, a to samo pomeni, da tudi sami varajo. Sebe. Je lahko sploh še kaj bizarnejšega?