Odločitev za zasluženo potovanje ni bila težka. Zahodna Afrika. Z avtom do Nigra, prek Maroka, Mavretanije in Malija. Kdo bi vedel, da bodo ti trije meseci za antropologinjo dr. Špelo Kalčić tako usodni. Dvignila je prihranke za stanovanjsko varčevanje in kupila – tovornjak. Doma niso bile razmere za mlade ume nič kaj obetavne, antropologi pa tako in tako morajo v življenje.
Pa sta šla, s partnerjem, znanim piscem in človekom, ki je dobršen del sveta že obrnil na glavo, Andrejem Morovičem. Kmalu je ugotovila, da je življenje na afriški celini manj stresno, cenejše in toplejše, da pa je internet tako in tako povsod. Prvo leto po trimesečni pokušnji sta preživela v Zahodni Sahari, raziskovala puščavo, ona pa je nekje vmes postala strokovnjakinja za menjavo 80-kilogramskih pnevmatik. Ni stvar v moči, temveč v pameti, torej. Ves čas je pisala članke za slovenski tisk, potovala, v nekem obdobju našla zatočišče v goratem predelu Fouta Djallon, kamor sta z Andrejem pobegnila 47 stopinjam v Bamaku. Vmes se je začela kar samodejno utrinjati ideja o raziskovanju evropskega neonomadizma med Evropejci. Opazila je namreč vedno več ljudi, ki niso ne turisti ne popotniki in živijo v tovornjakih. Kdo so? Terenska raziskava jo je »požrla« vso in ko je dojela, da se njeno raziskovalno območje razteguje tudi do Burkina Fasa, sta z Andrejem tam najela hiško.
Bilo je dovolj frustracij ob vprašanjih, kako naj ustavi svet, ki beži mimo nje, ko je s kamionom vozila po prašnih cestah. Ne ve, kako dolgo bo ostala v Burkina Fasu, a čutiti je, da si ne želi oditi. »Včasih imam občutek,« reče, »da v Sloveniji gledajo name kot na vagabunda, ki se pretežno zabava. Resničnost pa je drugačna. Izjemno veliko delam, včasih pri štiridesetih stopinjah in več, ko možgani težko dohajajo. Kar pa ne pomeni, da se pritožujem. To je moja odločitev in taka je pač cena, ki jo plačujem. Vredno je.«
Vsi ti nomadski Evropejci, ki jih vidite v tovornjakih na cestah Zahodne Afrike, kdo so?
Ljudje, ki v Afriki niso le na dopustu, ki morajo delati, da preživijo. Po določenem obdobju se ne vrnejo nekam, kjer imajo stalno delovno mesto, pogodbo. Zatekajo se k zelo prožnim ekonomijam. Med njimi so tudi upokojenci, ki so morda že pred upokojitvijo potovali, a se šele nato odločili, da ne bodo samo posedali doma. No, so tudi takšni, ki si z nizko pokojnino ne morejo plačevati zimske kurjave, pa gredo na toplo. Med temi nomadi so mladi, stari od 18, ki imajo težave z iskanjem zaposlitve, dobivajo socialno podporo, nimajo rešenega stanovanjskega problema ...
Ob vsem tem opažam vedno več preurejanja malce večjih vozil v stanovanja. V teh »stanovanjih«, ki jih običajno registrirajo kot tovorna vozila, živijo; obirajo sadje med sezono, delajo v turističnih centrih, v servisih. Tisti, ki so bolj avanturistični, gredo na kakšno potovanje v puščavo, drugi so bolj zapečkarji, se zadržujejo na istem kraju ob obali, predvsem maroški; mnogi ne grejo dlje, kajti tudi bencin je drag. Potem pa so tukaj še tisti, ki preprodajajo recimo avtomobile, blago iz druge roke in so precej primerljivi z afriškimi popotniki, ki so pridobili državljanstvo, potni list torej, kar jim omogoča mobilnost med Afriko in Evropo. Med nomadi so tudi takšni, ki delajo na daljavo in se ustalijo v Afriki, ker jim nenehna bitka vsakdana in stres ne ustrezata več. Potrošništvo jih je začelo dušiti, zato so si našli bolj zadovoljujoč življenjski stil.
V Bobo-Dioulassu, na kratko kar Bobo, mestu na jugozahodu Burkina Fasa, kjer sta si z Andrejem želela urediti začasen dom, je med ogledom ene izmed hiš na vrt pokukal deček z imenom Mathieu. In nekako ostal. V Bobu živite že od decembra lani. Po posvetu s tamkajšnjimi znanci sta se celo odločila, da obiščeta njegove starše, kajti rečeno vama je bilo, da tudi v Burkina Fasu obstaja trgovina z otroki, v katero so vpleteni Evropejci, Kitajci in tudi Afričani. Kakšen je danes vaš odnos s fantičem?
Mathieu je polovico tedna pri naju, ob sredah in petkih pa ima še vedno pouk. Pripravlja se, da bo, če se je od januarja dovolj naučil, kmalu priključil rednemu pouku tretjega razreda. Rada bi, da drugi razred, ki ga je pustil, ko je imel osem let, preskoči. No, drugo polovico tedna preživi s starši. Spopadamo pa se z vsakdanjimi stvarmi. Zabavamo se in vzgajamo hkrati. Vseeno je dvanajstletnik in včasih ga je treba opozoriti, da je treba na primer pospraviti posteljo, da se mora preobleči, ko pride z nogometa in je ves od peska. (Smeh.) Tam je nogomet nekaj, za kar so vsi zagreti. Igre so zelo resne, gre za življenje ali smrt. (Smeh.)
Že sedem let je od tega, kar ste začeli potovati po Afriki. Kaj vas je najbolj pretreslo?
Nedvomno dejstvo, da je malarija ob pravilni preventivi in zdravilih ozdravljiva, a še vedno smrtna bolezen, ker ljudje nimajo evra in pol za najcenejše zdravilo ali preventivni test prisotnosti plazmodija v krvi, ki bi omogočil zdravljenje za deset evrov še pred izbruhom bolezni. Če pa govoriva bolj o kulturnih razlikah, ki postanejo opazne in očitne šele, ko si na terenu ... Prvi stik z Afriko, ko sva šla do Nigra čez arabski svet, čez podsaharski del, je prinesel veliko osebnih spoznanj. Vedno sem rada potovala tako, da sem bila blizu ljudi. Ko sva šla v Afriko na prvo potovanje, se je intenzivni stik z otroki začel že v Maroku, potem pa z odraslimi od Malija dalje. To so tako močne izkušnje, da je težko povedati. Ljudje so radovedni, kjer koli se ustaviš, silijo vate. Prideš do točke, ko tolikšnega socializiranja preprosto ne zmoreš več. Začneš se umikati in velikokrat se nimaš kam. Stiki znajo biti zelo zahtevni in naučiti se ljudem prijazno reči ne brez slabe vesti, je težko. Traja, da osvojiš prijeme, ob katerih ohraniš tako njihovo kot svoje dostojanstvo. Vem, da je njihov koncept zasebnosti nekaj povsem drugega. A vseeno. No, presenetilo me je tudi, kako težko so razumeli mojo željo, da potujem sama. Kamor koli sem takrat prišla v Maroku, so me hoteli »posvojiti«. (Smeh.) Zelo so me čuvali, kajti žensko je treba zaščititi.
Kakšen je čar Burkina Fasa? Obraz se vam kar spremeni, ko govorite o njem.
To je prva dežela, v kateri imam občutek, da bi lahko ostala. Burkina Faso je versko strpen, afriški talilni lonec pravzaprav. V njem živi več kot 60 etničnih skupin, ki govorijo 69 jezikov in vrsto dialektov. Nima kulturnih ali naravnih znamenitosti kot Mali, kamor so vsi turisti v času miru zahajali, je pa znan po glasbi, ročnih delih in maskah, animizmu torej. Bobo-Dioulassu, kjer živiva, je kulturno in umetniško središče države. Burkina Faso je mehka dežela. Vsi, ki grejo tja, preprosto rečejo, da se tam dobro počutijo, in to drži. Ne vem, ne moreš reči, da je v čemer koli poseben, ampak tam je – fino.
Čutiti je, da ste se navadili na negotovost, se znebili utvare varnosti. Česa si pa še želite?
Morda sem v načrtovanju na dolgi rok postala bolj afriška, kajti moja izkušnja z Afričani je takšna, da zaradi ostrih življenjskih okoliščin, živijo namreč iz rok v usta, ne poznajo koncepta načrtovanja. Rada bi se izobraževala iz medicinske antropologije, zelo si želim znanje bolj uporabljati v praksi. Znanstveno raziskovanje je osamljeno početje, skoncentrirano na sedenje v konferenčnih dvoranah nekajkrat letno, pisanje člankov, ki jih preberejo samo določeni posamezniki iz stroke. Rada bi s svojim znanstveno podkovanim znanjem delala tudi zunaj znanosti pri razvojnih projektih v Afriki, imela več stikov z ljudmi, pisala članke takrat, ko imam dejansko kaj novega povedati. Dogaja se, da znanstveniki večinoma reciklirajo ali pa pregorijo in se jim v nekem trenutku življenje ustavi. Jaz tega nočem. Moja največja sreča je, da ne morem delati tistega, v kar ne verjamem. Je pa obenem prekletstvo, ker bi mi bilo morda marsikdaj laže, če bi se preprosto sprijaznila in delala po liniji najmanjšega odpora.
Fantič Mathieu je postal del vaše življenjske odgovornosti. Po prvem snidenju je preprosto potrkal. Odprli ste ogromna železna vrata in za njimi zagledali – Mathieuja, ste zapisali v enem od svojih doživljajskih tekstov o fantu, ki bi rad postal učenec. V dolgem svetlo modrem bubuju in rumenih plastičnih natikačih z zlizanimi podplati je prišel do vas in zelo se je moral potruditi, da vaju je našel. Bobo-Dioulasso je namreč polmilijonsko mesto, ki pa daje občutek vasi, ulice so dolge in rdeče prašne, zjutraj se repenčijo petelini. Soseska Secteur 5 je velika, vidva pa seveda v zadregi, ko sta ga zagledala. Kako danes gledate nanj?
On si naju je izbral in tako pogosto hodil k nama, da mu je bilo druženje težko odreči. Enostavno ni bil otrok, ki pride, dobi bonbonček in gre. Hotel je nekaj drugega. Imela sem občutek, kot da išče nekoga, ki ga bo usmeril nazaj na pravo pot. Morda se sliši pokroviteljsko, a takšen je bil moj subjektivni občutek. S tem, ko smo mu dovolili, da začne hoditi k nam, in se odločili, da mu bomo pomagali pri šolanju ... No, od trenutka, ko je prvič prespal pri nas, smo se zavezali, da bomo poskrbeli zanj. Še vedno ne veva, koliko časa bova še v Burkina Fasu, zato nisva želela zadeve organizirati tako, da bi bil stalno pri naju, vendarle ima svojo družino. Okolje, iz katerega izhaja, pozna svoje vrednote in pravila, v katera midva nisva posvečena.
Ne smeva dovoliti, da izpade iz njega, ker ga lahko začnejo zavračati, lahko bi ga gledali kot nekoga, ki je postal bel, ki tako in tako že vse ima. Če bi midva morala odpotovati, na primer, bi na daljavo sicer lahko skrbela zanj, a še vedno mora Mathieu imeti dom in družino, svoj krog ljudi. Vsak korak sva temeljito premislila. Enako velja za darila. Bil je prepričan, da bo zelo hitro dobil kolo. Darila v glavnem, s katerimi se povezuje bogate belce, a mu je bilo treba razložiti, da ni zato z nama. No, postavila sva mu le en pogoj, in sicer da dela šolo. Po podatkih Združenih narodov iz leta 2008 je Burkina Faso država z največjo stopnjo nepismenosti na svetu. Pismenih je le 29,8 odstotka moških in 15,2 odstotka žensk, starejših od 15 let. Trgovec mora znati računati, dobro pa je seveda, če znaš še brati in pisati. Ne moremo več govoriti o medkulturni različnosti, temveč predvsem o strukturni neenakosti. Razmere moči določajo vsakdan teh ljudi. Ne morejo napredovati, ker je sistem korumpiran, podrejen neoliberalni ekonomiji, ki ni na njihovi strani, temveč na strani korporacij, ki skrbijo za dobičke iz rudnikov zlata, fosfatov, diamantov, industrije predelave bombaža, pridelovanja kave, kakava ...
Mathieujeva mati je do pred kratkim spala na ležišču pod edino mrežo za zaščito pred komarji in malarijo. Mathieu je delil ležišče z enaindvajsetletno sestro. To je bilo brez mreže. Pri vaju je »sladko«, pravi. Doma pa je revščina. Kako vaju kliče?
Jaz sem Pela, Andrej pa Moro. (Smeh.) Včasih se malo zafrkava in reče, da smo dva toubaouja in en farafine, dva belca in en črnec. (Smeh.)
