Imela sta nekaj, a nihče ne ve prav, kaj. In ta neopredeljivi kaj se priročno, a vendar v resnici nenatančno, opredeli s karizmo. OK. Torej sta imela karizmo. Do sem še nekako gre. A če skušamo nekoliko natančneje razumeti in razložiti, kaj karizma v resnici je, postane stvar precej zapletena. Čisto zares namreč ni nikomur docela jasno, kaj karizmo v resnici sestavlja. Tisto, kar je jasno, je vsekakor dejstvo, da ne gre za seštevek dejanskih lastnosti, ki jih posameznik ima. Seštevek Hitlerjevih lastnosti nikakor ni bil impresiven. Majhen, grd, psihično bolan itd. Pri Marilyn se zdi izkupiček tega seštevka seveda bistveno boljši. Čeprav tudi pri njej ne smemo pozabiti, da so jo krasili maščobne blazinice, celulit in še kaj bi se našlo. Skratka, ni bila ravno biser lepote. Ali seštevka samih naj vrlin in lastnosti. Verjetno bi se našlo veliko bistveno lepših vrstnic od nje. Ki pa niso nikoli zablestele. Oziroma so ostale povsem neznane. Ker niso imele njene karizme. Ki je, mimogrede, niso imele niti njene kasnejše posnemovalke. Nobeni ni uspelo ponoviti učinka Monroejeve. Tudi Madonni ne.
Tehtanje
Karizma torej ni nekaka preprosta zgodba. Ki bi se je lahko lotili razumsko. Na primer z dokazovanjem, da ima ta in ta oseba takšne in takšne lastnosti ali toliko in toliko boljših kot druge. In da zato njen nenavadni učinek na druge temelji na teh lastnostih. Ter je tako nekako upravičen. Ne, ne gre za to. Kot je pokazal že Freud v Množični psihologiji in analizi jaza, so vzroki in učinki karizme nezavedni. Sam jih je pripisoval dejstvu, da obstajajo posamezniki, ki lahko zasedejo Ideal jaza velikega števila drugih posameznikov. Enako, kot lahko stori na primer hipnotizer hipnotizirancu. Ali kot to stori oseba, v katero se posameznik ali posameznica zaljubi. Za čas zaljubljenosti. Le da pri karizmatičnih osebah ta zasedba ni individualna, temveč kolektivna. Hkratna. In sočasna. Zgodi se v množičnem sočasnem transfernem razmerju. In natančno zmožnost vzpostavitve množičnega sočasnega transferja je tisto, kar ljudi s karizmo loči od ostalih ljudi. S katerimi lahko stopijo v transferno razmerje zgolj posamezniki. Natančneje, kak posameznik. Ali morda hkrati dva. Tista, ki sta v njega hkrati zaljubljena. Ki sta z njim v hkratnem transfernem razmerju. To loči Hitlerja in Marilyn Monroe od navadnih ljudi. Ne seštevek njihovih lastnosti. In to loči (med drugim) Jankovića od Lukšiča. Ali Janšo od Irglove. In seveda Irglovo od Monroejeve.
Če vse drugo zanemarimo.
Celoten članek preberite v povsem sveži številki revije Onaplus, ki jo lahko kupite v vaši najbližji trafiki, lahko pa se na revijo naročite na brezplačni telefonski številki 080 11 99. |