Ona je posebnica. Polna nežnosti in strastnosti. Nekaterim je všeč, drugim zoprna. On je zabaven model. A resen, prepričljiv, oster in piker, ko je treba povedati, kaj ni v redu s svetom in ljudmi.
Danes (termometer je kazal dvajset stopinj in še nekaj, devet zjutraj je bilo, v četrtek, 12. junija, ko smo se dobili na ljubljanskem Kongresnem trgu, op. p.) se začne svetovno nogometno prvenstvo. Boris, ali ste športni navdušenec, vas prevzame navijaška strast?
Boris: Ob osmih zvečer bom odprl televizijo in 13. julija grem dol. (Pribije na mah.)
Hecate me, kajne?
Boris: Ne, vas ne. Zelo rad gledam nogomet. Dioptrija bo, kakor bo julija. (Čisto resno utripne čez okvir očal.) To bom v glavnem gledal. Ne čisto vsega, ker prav vse tekme me tudi ne zanimajo, glavnino pa vsekakor. Nogomet mi je všeč, a samo večje zadeve. Če me, denimo, vprašate, kaj se dogaja v kateri ligi, nimam pojma.
Kaj pravite, ali nogometna evforija sploh še spada v šport ali že bolj v psihologijo?
Boris: To je šport. Ko razmislim, koliko denarja se valja po igrišču, me mine. Kar malo jezen postanem. Mislim, da ta antagonizem je v človeku. Je kot boj med dobrim in slabim. Ne v smislu etičnega, ampak športnega. Nina, ti gledaš? (Se obrne k sogovornici.)
Nina: Ja, če ne bom imela vaje, bom verjetno gledala prvo tekmo. Nogomet gledam iz drugih razlogov. (Premolk.) Estetskih. (Mirno.) Gledam športna telesa, kako se...
Boris: (Vskoči z domislico.) Aha, ona gleda dvaindvajset tipov, ki se preganjajo za eno babo, ki se ji reče žoga. (Glasen krohot.)
Nina: Prijetno je gledati, res. Moja hčerka je velika nogometna navdušenka. (Skomigne.) Taka je.
Boris, vi menda težko prenašate poraze. Potem ste sitni. Ko igrajo naši, v družinskem kvizu Moja Slovenija in tudi sicer v življenju?
Boris: Ni problem v porazu, problem je v krivičnem porazu. V naši oddaji ni nikoli občutka poraza. Ni prostora za to.
Nina, slišala sem, da ste pred štirimi leti, ko ste pripravljali predstavo z Igorjem Samoborjem med mundialom, morali kakšno vajo prilagoditi urniku tekem, da ste lahko navijali za naše. Kolegi iz MGL so vam nadeli vzdevek Vuvuzela.
Nina: (Nasmešek.) To je bil štos. Res smo prilagodili vaje tekmam. Zaradi moškega dela ekipe, jasno. Zamudila sem pa prav jaz. Po eni od odločilnejših tekem sem na vajo prišla zadnja. Spomnim se, kako sem se čudila, kaj je sploh narobe, čemu panika, in rekla, da se ne morem tako hitro pripraviti, ker sem bila pred pol ure še vuvuzela.
Boris: Tega pa nisem vedel. (Nejeverno odkima med smehom.)
Nina, vas tekmovalno vzdušje vsakič znova potegne? No, tako je vsaj videti, ko kot kapetanka v oddaji Moja Slovenija nasprotujete Borisu.
Nina: V tej oddaji sem se naučila, da sploh nisem tekmovalna, sem pa neizmerno velik otrok. Blazno uživam v igri, »padem not«, ne glede na izid.
Takšni ste, kajne: silna energija na eni in senzibilnost na drugi strani?
Nina: Vse to, ja. Saj pravim, otrok sem.
Kakšna je v resnici kemija med vama? Kako je, ko trči toliko ustvarjalne energije in talenta?
Nina: O, hvala za kompliment. Mislim, glede ustvarjalnosti in talenta. (Smeh.) Boris daleč prekaša moje sposobnosti pri soustvarjanju razvedrilne oddaje. Lahko rečem, da je glavni frajer naše oddaje, a sem njegova idealna partnerica. (Nasmešek.)
Boris: Nikoli prej nisva delala skupaj, a med oddajo se mi zdi, da se že dolgo poznava.
Se okoli politike kdaj krešejo vajina mnenja?
Boris: Nikoli. Sva za isto stvar. Za človeka dostojno življenje.
Nina: Sploh ne vem, ali sva se kdaj pogovarjala konkretno o politiki. Več o gledališču, se mi zdi. Če pa pokomentirava stanje v državi, se mi to sploh ne zdi politična tema. Med snemanji niti nimava časa za kakšne obširne teme, zasebno pa se ne druživa.
Boris, je Nino silno težko krotiti? Mislim, zaradi njenega temperamenta.
Boris: Mi je ni treba. Dobro funkcionirava, ker sva oba zelo spontana. Vsak po svoje, nič se ne kopirava. Ohranjava lastno integriteto. Mario je tretja dimenzija. Ključ terceta je, da smo vsi pravzaprav mi. Tekmovalnost? Največkrat se vključi v tistih oddajah, ko se do konca ne ve, kaj bo.
Nina: To je totalen žur.
Boris: Za sabo imaš veliko ekipo, eno in drugo občinstvo... Pa smo vsi skupaj kot otroci, no. Publika otrok te oddaje je neizmerna. V parku (vrže prst čez ramo) sem srečal skupino šolarjev, vsi so s prstom kazali name. (Prisrčen nasmeh.) Všeč mi je, da radi gledajo. Oddaja je sproščena in je fino, da jo imamo. Jeseni gremo čez še eno rundo, verjetno tokrat res zadnjič.
Mario Galunič je za štiri leta prevzel funkcijo odgovornega urednika razvedrilnega programa na TVS. Bo kljub temu jeseni vodil Mojo Slovenijo?
Boris: Jaz si želim, da bi ostal na ekranih in se ne bi izgubil v megli ertevejevskih zakulisij. Obenem sem zadovoljen, da je prevzel to uredništvo. Vem, da bo lahko veliko naredil za program.
Nina: Sploh nisem pomislila, da oddaje ne bi vodil Mario. Srčno si želim, da gremo v zadnjo sezono mi trije skupaj, kako pa?!
Mimogrede, Nina, sta Boris in Mario kavalirja? Kako sprejemate moške komplimente?
Nina: Zelo dobro jih prenašam. (Smeh.) Vsi bi morali večkrat pohvaliti drug drugega. Jaz se ne zadržujem s komplimenti, sploh pri ženskah. Odkar delam Mojo Slovenijo, sem namreč opazila, da znajo biti med sabo zelo žaljive in nesolidarne. Preprosto težko razumem, da prav ženske moti moj videz, moja postava. Spoznavam, da so one tiste, ki silijo v stereotipe o idealih ženske lepote, v povprečnost. Boris in Mario sta velika človeka. In kavalirja. Evo, prav zaradi nekaterih komentarjev o mojem videzu sem na začetku skoraj obupala in hotela nehati sodelovati pri oddaji. Zakaj bi se izpostavljala in dokazovala, če me ženske gledajo samo v veliko rit in debele roke? Boris in Mario sta mi vlila samozavest. Navsezadnje so pomembnejši tisti ljudje, ki v naši oddaji res uživajo, mi delamo zanje.
Je prav to, da vaju ljudje sprejemajo pozitivno, potrditev, da delata dobro?
Nina: Še to bom povedala: mislim, da se moramo učiti zdrave tekmovalnosti, ta je nujna, ne pa tekmovalnosti brez kontrole. Doživela sem že, kako nastrojeni so k meni prišli otroci. Čisto napeti, s trdim, čudnim nasmeškom so mi povedali, da ne navijajo zame, ampak za Borisa.
Boris: Podobne zgodbe imam.
Nina: Šokirana sem bila. Počakajte malo, saj to je igra, to je žur.
Boris: Eden od razlogov, da bomo delali zadnjo sezono, je problem pridobivanja gostov. Televizija se je odločila, da nekega segmenta gostov ne bo, denimo iz sveta politike. To razumem. Pri nas smo nezreli za to situacijo. Ker če bi imeli Toneta, bi morali imeti tudi Toneta na drugi strani. Potlej bi takoj začeli šteti, kateri Tone je imel daljšo minutažo. Ostanejo športniki, estradniki... Težko je prepričati koga, da pride v tako oddajo, ker se vsi bojijo, da se bodo blamirali. To je nezrelo. Kaj se boš blamiral? Ker ne znaš locirati Zgornjega Kašlja? Dajte no mir! Ljudje se ne znajo sprostiti. Poslušajte, govoril sem z ogromno kolegi... Oni ne pridejo. Nočejo. So tudi snobovsko nastrojeni in so nad tem. Jebemti, nad čem si? (Zakrili z rokami.) Publika ni problem, ampak šest gostov. Ker je format oddaje vezan, da naj bi bili predstavniki treh generacij, je še malce teže.
Nina: Morala sem se naučiti vedenja do ljudi, torej do tujcev. Iz gledališča nimam te izkušnje. Gledališče je drug svet – blazno odkrit, razkrit, razparan si pred svojimi kolegi, pred množico pač ne. To je bil zame čisti šok.
Očitki resnobnežev so, da Moja Slovenija slika neko našo realnost, ki ne obstaja.
Boris: Kdo pa jo pokaže? A jo politiki kažejo? Ob osamosvojitvi so nam kazali čudovito Slovenijo, ki je pred nami. In? Kje smo danes? To je slovenska nesproščenost. So ljudje, ki ne znajo pogledati formata, ki je pred njimi. Oddaja je takšna, kot je. Razvedrilna. V redu, če komu ni všeč. Slovenijo kaže skozi kviz. V tem ji ni mogoče ničesar očitati. Naj bo depresivna oddaja, ki kaže, katera družina ima manj kruha? Koliko otrok je lačnih? Je to vprašanje za kviz? Dajte no. Kot da ne bi vedeli, kje živimo. (Se razhudi.)
Nina: To je neumnost. Mešanje hrušk in jabolk. Ljudje iščejo čudne povezave. Med dejanskim stanjem v državi in razvedrilom ne moreš vleči vzporednic.
Boris: Potem je brezzveze, da otrokom kažemo risanke.
Nina: Enkrat so me vprašali, ali se mi ne zdi oddaja preveč domoljubna. Kaj je kategorija za preveč domoljubja? Tega ne razumem. Domoljubje je beseda s pozitivno konotacijo. Ne more ga biti preveč. V bistvu je to nujno čustvo, da narod oziroma država sploh funkcionira.
Boris: Imamo probleme, ja. Mi smo domoljubni, ko gremo v tujino. Vsak se razjoka, ko po radiu sliši kaj, kar je podobno Avseniku. Od domoljubja.
Nina: Veš, kaj pomeni domoljubje? Da ljubiš svoj dom. A ni to normalno?
Boris: Je, a so pasti. Domoljubje je lahko hitro zelo izrabljeno. Politika ga, seveda. Domoljubje je logičen vzgib. Recimo Amerikanci so zelo patriotski, niso pa domoljubni tako, kot pravi Nina, da so navezani na dom. Kar Slovenci smo.
Nina: Domoljubje je osnova. Je pozitiven odnos do sebe. Če to tako sprejemaš, ni nobene zlorabe pojma oziroma čustva.
Boris: So pa seveda tudi veliki absurdi. Nimamo recimo občutka, kje so naše etnične meje. Prišel sem iz Trsta, sem tako rekoč zamejec, čeprav mi gre oznaka strašno na živce. Kakšen odnos ima Slovenija do svojega zamejstva? Kot da nas ni. Bili smo predmet komercialnosti, kjer se je kupovalo štunfe in banane... Še zmeraj je Trst milijon kilometrov daleč. Še zmeraj mi rečejo v Ljubljani: »Aja, iz Trsta ste, pa govorite slovensko?« Pojma nimajo, da živi tam del Slovencev in se je meja premikala zaradi politike. Politika vedno razdeli.
Nina, kaj si zdravorazumsko želite za hčerko in sina?
Nina: Strah me je samo, da bi zbolela in ne bi mogla skrbeti zase. Drugega ne. Otroka učim, naj ne poslušata izgovorov nesposobnežev, da je prihodnost črna in kruta. Spoznala sem fenomenalno skupino ljudi. Pred kratkim smo na Vrhniki imeli družbeno agitacijo s podnaslovom Ne čakaj več, kaj lahko država stori zate, ampak kaj lahko ti storiš zase. Dobila sem potrditev za svojo teorijo o tem, da ni izgovora za to, da bi ti spodletelo, če imaš dve roki, nogi, glavo in med ušesi možgane. Razen seveda, če si žrtev zarote.
Boris, vi ste kritičen opazovalec družbenega dogajanja. Kako gledate na čas, ki prihaja?
Boris: Prihodnost gledam skozi optiko lastne generacije in mi smo opleli. Dolgo ne bo ponovnega poleta. Občutek imam – ne samo pri nas, veste, to je širši sindrom –, da si nekako po petdesetem letu počasi odpisan. Na vseh nivojih. Ker te je domnevno čas povozil. Tisto, kar je mene strah, je, da človeka ne gledajo več v celoti – kaj on je, kaj je bil, kaj lahko še je – ampak samo za sproti. Seveda, če meni daste vse te nove stroje, se izgubim. Mlajši človek je hitrejši. Ampak med mano in njim obstaja biografija. To pomeni kup izkušenj, ki jih imaš, ker si enostavno videl čisto malo več sveta kot nekdo pri dvajsetih. Ampak to ne šteje več. Tipičen sindrom tega je na tisoče idiotskih oddaj, raznih kmetij in osamljenih otokov, kjer se grejo, kdo bo prvi prišel do nečesa. Na koncu sploh ni važno, kaj je bil človek prej. Govorim o uspehu. Nekdo je slaven, ker je bila, po domače rečeno, zadnja naloga skidati dva kubika hlevskega gnoja. A tudi slava je muha enodnevnica. Jutri te nekdo drug pokoplje. Uspeh je problem, ker nam ga kažejo kot izključno finančni dosežek, se ga da unovčiti, ne štejemo pa uspeha kot prispevka človeštvu.
Nina: S temi stvarmi nisem obremenjena. Ne bom rekla, da jih ignoriram, ker ne hodim s plašnicami po svetu, ampak nekako sem bila vedno v takem položaju, da sem morala marsikaj požreti. Vsak skuša preživeti po svoje. Glede na to, da imam dva otroka in veliko srečo, da je hčerka že skoraj odrasla, sem morala zgodaj prevzeti odgovornost. To me je kot človeka močno oblikovalo in je ključna stvar, ki me je naredila takšno, kot sem. Zato vedno poudarjam, da ne prenesem jamračev. Kolikokrat sem bila v situaciji, ko sem morala splavati. Saj se tudi zlomim, kar Boris ve. Nisem skala. Vedno dajem za primer Toskano. To je prostor, kjer gledam srečne, zadovoljne ljudi, ki imajo v roki kozarec vina, nekaj dobrega jedo in imajo nasmeh na ustih. Za osem evrov ti prodajo uhan v delavnici, kjer imajo tudi kose po štiristo evrov. A prodajajo z istim žarom. To je zame prihodnost. V tem razmišljanju, v tej spremembi vidim smisel življenja. Moraš pa vedno migati z glavo, sicer je vse zaman.
