RECIKLIRAMO IN USTVARJAMO

Iz starega novo, lepo in uporabno

Objavljeno: 22.06.2012 06:30Posodobljeno: 22.06.2012 06:30

Matic Praznik je združil ekologijo, recikliranje in umetnost ter z zgledom kaže, kako je mogoče živeti zelo drugače, res zeleno.

Hlepimo po individualnosti in izražanju naše edinstvenosti, in vendar kot ovce sledimo prevladujočim smernicam in se brezglavo zaganjamo v nakupovalna središča. Novo in novejše sta postali zahtevi sodobne potrošniške družbe, v kateri dobi vse, kar nima več svežega tovarniškega vonja, oznako zastarelosti. Neuporabnosti. Pretečenosti. In kot tako roma v smeti, na odpad odvečnih predmetov, pozabe.

Čeprav sta ekologija in recikliranje postali skorajda ideologija sodobnega časa, vsem na koncu jezika, je pravo ekološko vedenje ljudi še vedno pionirsko, garaško delo, v mislih (pre)mnogih polno odpovedovanja. Navsezadnje trg v potrošniku ustvarja nenehno nove želje in potrebe, ki morajo biti nujno in takoj zadovoljene. Pri tem pozabljamo, da novo ni nujno tudi boljše. Da je današnja noviteta odpadek jutrišnjega dne. A k sreči vsaj v očeh nekaterih še vedno uporaben odpadek, ki lahko z malce spremenjenim zornim kotom in s parom spretnih rok postane uporaben in domiseln izdelek – edinstven in ustvarjalen, predvsem pa prilagojen človekovim potrebam, ki jih množična proizvodnja ne more zadovoljiti.

Stari sesalnik ali sušilna kapa lahko postane luč. Boben pralnega stroja sobna mizica. Odsluženi deli kolesa se spremenijo v obešalnik ali stojalo za toaletni papir, matice pa v kljuke za kuhinjske omarice. Čemu kupovati nove stvari, ko pa lahko iz starih naredimo novo in unikatno, pravi Matic Praznik, diplomirani pedagog in umetnik.

Po naši meri

»Iz dveh ali treh odsluženih kosov lahko naredimo novo, uporabno stvar, ki jo hkrati prikrojimo nam samim. Ne glede na obilje ponudbe na trgu namreč nobena kupljena stvar ne more povsem zadovoljiti vseh mojih potreb in zahtev. Zato tudi nove izdelke malce preoblikujem, da bodo res ustrezali meni,« razlaga mladi umetnik, ki se mu je iz množice nadobudnih ustvarjalcev uspelo prebiti med peščico tistih, ki so svoj svet lahko razstavili v desnem krilu ljubljanske mestne hiše.

Z upanjem, da se bo razstava morda koga dotaknila in bo začel razmišljati bolj zeleno. »Ne želim prispevati v nenasitni kapitalistični sistem in k proizvodnji novih smeti, ki očitno nima konca,« je dejal Matic, po naravi sicer umetniška in izrazito protikapitalistično usmerjena duša, ki je oblikovalsko žilico združil z ekologijo ter že zavrženim kosom podaril novo življenje z novo vsebino.

Združena različna področja

»V svojih delih združujem različna umetniška področja, od slikarstva do kiparstva, pri tem pa čedalje bolj sledim prepričanju, da imajo lahko tudi umetniški predmeti uporabno vrednost.« Kajti medtem ko je mnogo sodobnih ustvarjalcev posvojilo reciklažo, ima umetnost zaradi umetnosti same ali pa v vlogi osveščenja družbe žal preozek domet, prebije se zgolj do umetnostnih sladokuscev. Če pa na prvi pogled umetniškim stvaritvam podelimo tudi vsakdanjo uporabno vrednost, bo to lahko nagovorilo več ljudi, ki bodo morda počasi začeli spreminjati zakoreninjeno miselnost. In nenadoma bodo kupi »stare krame babic« ali na prvi pogled neugledne deske zavrženih omar na novo zasijali.

Privlačili so ga veliki, grdi kosi

»Že kot otroka so me privlačili večini grdi, velikanski kosi zavrženih predmetov, ki so razplamteli mojo željo po ustvarjanju. A medtem ko sem po smetiščih in na kosovnih odpadih začel zbirati stare predmete zaradi želje, da prihranim kakšen evro, sem sčasoma razvil svojo filozofijo, ki me žene naprej.« Filozofijo, ki ponuja alternativo sodobnemu brezglavemu potrošništvu in temelji na recikliranju, ekologiji in načelu naredi si sam. Navsezadnje lahko to, kar so za nekoga smeti, z malo volje, časa in nekaj spretnosti nekomu postane nov uporaben predmet, ki olepša in olajša njegov vsakdan.

Čedalje bolj smo pozorni na recikliranje, poskušamo vestno ločevati papir, plastiko in steklo, a lahko bi naredili še več – namesto da opravljamo spontane nakupe, raje pokukajmo v kleti ali zavijmo k babicam in starim tetam, zavihajmo rokave in vprežimo domišljijo. Ali pa obiščimo starinarnice, trgovinice z rabljenimi oblačili ter si tam kupimo nekaj, kar je sicer rabljeno, a ni izgubilo svojega čara. Tako ne obogatimo svojega sveta z nečim iz množične proizvodnje, z nečim, kar ima že vsak drugi, ampak naredimo nekaj prav zase, povrhu pa ne ustvarjamo vedno novih smeti. Tako kot to dela zeleni Matic.
 

Predstavitvene informacije