Zdaj ko je narava namočila naše vrtove in njive in so tudi ledeni možje opravili s svojimi podaljški, je najhitreje vidna rast pri rastlinah. Užitek je posaditi še zadnje, ki nam bodo dajale hrano, jo začinile ali pa nam bodo le v okras.
Poskusimo otrokom približati vzgojo rastlin in jim pokazati, da solata ne raste v trgovini, ampak na vrtu. Da nam mleko priskrbijo krave, ovce, koze in ne hladilnik v bližnjem trgovskem centru.
Vsaka družina naj bi imela na svojem vrtu še kotiček za otroške zasaditve.
Bodite potrpežljivi
Ko lopatamo vrt ali kakor koli pripravljamo prst za zasaditev, naj naš nadobudnež raca z nami, s svojo lopatko, samokolnico, kanglico ... Za večino odraslih je to ovira, ker bi radi delo hitro opravili. Občasno se pa že najde priložnost, da to počnemo skupaj. Zelo se bo obrestovalo
– veliko več možnosti je, da nam bo kakšno leto pozneje pomagal pri resnih opravilih v vrtu in v svoji zreli dobi morda poskrbel za samooskrbo s svoje ohišnice.
Čisto mali, ki komaj racajo, si bodo verjetno nanosili kar odtrgane cvetove regrata, ivanjščic. Čim večje in čim bolj vpadljive barve rožic si po navadi natrgajo in jih zapikajo v zemljo. To je le krasitev in ni jim treba tega preprečiti ter pretirano pametovati, da iz tega ne bo nič. Naj občutijo zemljo – vsak dan pa tudi niso redukcije vode, da otroka ne bi mogli očediti.
Torej, tudi na tak, le okrašeni otroški vrtek žrtvujte kakšno sadiko cvetnice ali pa kar konkretno sadiko jagode. V veliko veselje bo. Korenček skoraj večina malih rada je in nekaj smetk korenčkovih semen bo dalo korenaste plode.
Naj čaka
Ne samo da se tako vzpostavi stik med otrokom in zemljo, tako ga naučimo tudi potrpljenja. Lepo ga pripravimo, da čaka in čaka na svoj rezultat. Da pokukajo ven male sadike z dvema listkoma, da se iz popka razvije cvet, da se obarva jagoda; še prej opazujemo čebelice in čmrlje, ki nam oprašijo cvet.