Hlebec, hlebček, pečenka, pita ...

Ker me je prijateljica prosila, da ji za neko domače zdravilo ob prvi priložnosti naberem brinovih vejic, sem pomislila na prijatelja Andreja. Tam je brinja dovolj in klepet ob dobri kapljici vedno prinese odlične debate. Ko sem ga poklicala, kdaj lahko pridem, mi je odgovoril: »Kaj pa sprašuješ? Saj je jasno, da bo v soboto piknik v počastitev dneva mladosti. Tako in tako sem te nameraval poklicati, da si vabljena.« No, krasno. Še kosilo bo. Pri takih piknikih je v navadi, da vsak prinese kaj s seboj, in na koncu je vsega dovolj.

Lačna na obisk

V soboto sem se okoli poldneva odpravila v zaledje Primorske. Nisem hotela prej, saj je bilo nekaj slišati tudi o športnih igrah, ki naj bi se tam odvijale, in nimam preveč veselja po tovrstni rekreaciji. Očitno niti preostali ne preveč, saj so že vsi sedeli za mizo in veselo razpravljali. Med potjo sem se ustavila še v trgovini in kupila svoj prispevek k pikniku. Porabila sem skoraj 20 evrov, ampak to je pomenilo, da dobim za to polni penzion. Hrano, pijačo in še prenočišče. Po istrskih gričih se ponoči ni ravno prijetno voziti. Že med nakupovanjem me je želodec malo opominjal, da je prazen. A nekako nisem našla vnaprej pripravljenih sendvičev, pri delikatesi pa se mi tudi ni ljubilo čakati. Tako sem do cilja prispela že kar precej lačna.

Ker sem tam bolj domača, sem takoj povprašala, ali imajo kaj za pod zob. In do mene je takoj priromala košara, pokrita s prtičkom, notri pa zavitki sveže pečenega kruha. Na tej domačiji se že zaradi tega izplača ustaviti. Skoraj vsak dan imajo namreč sveže pečeni kruh. Brane, ki skrbi za kuhinjo, je celo ugotovil, da peka cele štruce ni najboljša. Ta se mora peči vsaj eno uro. Potem bi vsi najraje pojedli skorjo, kruh pa tudi kmalu ne diši več tako omamno sveže. Zato testo raje porazdeli na manjše hlebčke, ki so pripravljeni v desetih minutah, in na mizi so vedno sveže štručke.

Tri evre za deset malic

Čeprav je lačnemu tako in tako vse dobro in bi mi bil dovolj sam kruh, sem ugotovila, da je Brane v štručke zavil čevapčiče. Zelo okusno in, kot je komentiral Andrej, tudi izjemno ekonomično: »Imeli smo samo deset čevapčičev. Lahko bi jih spekli na žaru, kar bi bilo dovolj kvečjemu za dve osebi. Tako vas bomo nahranili deset. To je že za svetopisemsko zgodbico, saj da Brane zraven še čevape.« Izjava o prehranjevanju po Jezusovo naj bi bila šaljiva, a dejstva ostajajo. Za tistih 10 štručk je porabil okoli pol kilograma moke, malo vode in kvasa. Ne več kot za evro. Tudi za meso ni mogel porabiti več kot dva. Za tri evre je tako pripravil malico za deset ljudi. Pa še izjemno okusno povrhu. Če bi res ubral drugo pot, bi vsak pojedel vsaj tri čevapčiče, za kar bi potreboval vsaj dva kilograma mesa in enako količino kruha. Skupni strošek bi bil, tudi če maso kupi po akcijski ceni štiri evre za kilogram, devet evrov. Z domišljijo je samo pri enem obroku prihranil šest evrov.

Pita ali pečenka

Ob tem sem se spomnila nekega davnega pogovora z gospodom, po rodu iz ene od južnejših republik naše nekdanje države, ki je bil poročen s Slovenko. Po njegovem naj bi bile te sicer dobre, a ne preveč varčne gospodinje: »Domov prinesem dva kilograma mesa, iz katerega bi moja mama pripravila vsaj štiri kosila z raznimi pitami, a moja žena vrže vse skupaj v pečico, sicer speče res dobro pečenko, a vse pojemo že pri enem obroku.« Čeprav se je žena gotovo potrudila s tem obilnim kosilom, bi bil gospod mož zadovoljen tudi z manj bogato pito. Kot jo je pripravila njegova mama.

Tudi z manj porabljenega denarja in z malo iznajdljivosti in poznavanja različnih receptov se da pripraviti odlično hrano.