V njenih očeh sem videl deklico, ki ji je bilo ob nekaterih spominih nerodno, saj zakaj bi igrala nerodnost, če sva sedela zgolj v družbi drug drugega v dnevni sobi sinove hiše v Strunjanu in so zunaj oblaki prekrivali polovičarske poskuse sonca, da kaj naredi iz dneva, a dan je bil tudi tak, mlačen in oblačen, odličen.
V njenih očeh sem videl mlado žensko, ki je rinila v svet, in kako močno prastaro zaupanje v življenje je morala imeti, ko se je sredi razcveta komunizma poleti odpravila na Švedsko sortirat zrnje graha in koruze ter se domov pripeljala v avtu in bila potem odvisna sama od sebe, a je neodvisnost pogosto zamenjala za odvisnost od moškega. V njenih očeh sem videl žensko, katere pogled so plenili moški nenavadnega zanimanja, umetniki, boemi in piloti, a mar ni bila vse to sama, umetnica, boemka in aviatičarka, saj je kot deklica želela voziti letalo, zanje je bila pripravljena storiti vse, a ko so izgubili svoj čar, ko so se razšlampali ali izkazali za fičfiriče, ji je, vodnarki, samosvoji pustolovki, družba same sebe pomenila dovolj. V njenih očeh sem videl mamo in babico in njene skrbi mame in babice so vsakdanje. Ko sem skozi njene oči, kako ekskluzivne barve so, gledal njeno življenje, saj so pogosto povedale več od besed, mi je nenadoma postalo jasno, da se ne pogovarjam le z znamenito umetnico, ki je želela biti aviatičarka, z mamo dobrega prijatelja, temveč z žensko nevsakdanje lepote, ki se je pustila tesati življenju, saj se ga ni nikoli bala, izzivala ga je in se kobacala po njem, tudi ko je bilo težko, in ali ni ta mešanica, ta prvinski objem z življenjem, tudi največja lepota?
Ali še kaj ustvarjate?
Ne prav veliko.
In kaj, če vas prime?
Se zgodi, da me prime, ampak ponavadi ravno takrat nimam časa, ker se moram odpeljati pogledat, kako so oljke. A nisem človek, ki bi rabil ne vem kakšne navdihe. Nikoli se nisem imela za ambiciozno.
Kako je bila videti Škofja Loka v časih, ko ste bili deklica, ko skrbi za oljke še ni bilo na urniku?
To so bili zelo zanimivi časi. Rojena sem v stanovanju, ki je bilo nad konjskim hlevom, ta pa se je držal družinske gostilne, ki se ji je reklo Pri Balantu. Stara mama se je pisala Thaler in je bila iz Železnikov, stari oče je bil Guzeljev. To je bila velika domačija, ki je imela gostilno, veliko krav, konjsko štalo, in ker smo stanovali nad njo, sem vsake toliko časa slišala njihov topot, zadišalo je po njih. Imeli smo podonašo. K nam so hodili furmani iz Selške doline in so ponavadi konje pustili v našem hlevu, kjer so jih hlapci napojili in nakrmili, gospodarji so odšli v nabavo po trgovinah, pri nas so tudi jedli. Imeli smo trgovino, pošto, kegljišče in, najbolj zanimivo, tudi ledenico. Spomnim se, da kot punčka tja nisem smela. V to ledenico so loški mesarji nosili spravljat meso, saj ni bilo hladilnikov, kose ledu so kopali na naravnem drsališču v Vincarjah in jih z vozovi pripeljali k nam. Led je zdržal vse leto, saj je bila stavba zelo izolirana, stene izjemno debele, pred vrati je bila tudi tehtnica za vozove. Imeli smo krasen vrt, k nam so hodili tudi Zagrebčani, vsaka utica je bila obdana z drugim rastlinjem, stala je velika lipa, bila je fantazija. Spomnim se tudi Marjane, ki je ves čas žvečila tobak, pomivala je posodo in molzla. Bilo je zanimivo, a jaz sem se vseeno počutila nesrečno.
Zakaj, mar ni šlo za živahno križišče ljudi, ki jih je življenje gnalo na vse strani?
Stara mama je bila zelo materialno usmerjena, se je poznalo, da so bili njeni predniki nemškega rodu, mislim, tudi do moje mame je bila taka, bi ji rekla kar »račundžija«, in jaz sem to njeno preračunljivost občutila. To me je motilo. Mama mojega očeta je bila Uskokinja, bila je široka, to sem čutila, to razliko med človeško toplino in hladom.
Kaj vas je odneslo do slikarstva?
Hecno je bilo. Že takrat sem bila mahnjena na avione, na pilotstvo, pojma nimam, zakaj. Ko smo se odselili na svoje, je oče zgradil hišo na parceli, ki je pripadala mami. Hiša je imela štiri nadstropja in podstreho in jaz sem bila stara osem, devet let, bila je vojna in najraje sem bila na podstrehi in čakala, da bodo prišli bombniki. Zame je bilo najprej slišati avione in jih potem zagledati nekaj nepopisnega. Ko je na sosedov vrt padla bomba, je bila to zame atrakcija. Bil je sadovnjak, nikomur se ni k sreči nič zgodilo, a pogled na luknjo je bil super. Odločila sem se, da se vpišem na pilotsko šolo, in mama se je celo resno pozanimala, saj sem si tega zares želela, a so ji odvrnili, da to ne gre, da žensk ne sprejemajo. Risanje? Risala sem v osnovni šoli, vsem sošolcem sem kaj narisala, kar tako. Potem so me začeli hvaliti, risala sem konje, in ali ni zanimivo, da sem že kot punčka risala konje, saj smo živeli nad hlevom, in ti konji so bili vedno delovni, kmečki konji, ne fini, taki okorni. Sprejeta sem bila na akademijo in imela sem profesorja Sedeja, ki ni nikoli nič kritiziral, samo stal je in nas opazoval in odšel naprej, tako je hodil od enega do drugega. Imeli smo razne predmete, nikoli pastela ali akvarela, samo olje in večerni akt in grafiko. Vsak dan sem komaj čakala, da bo konec predavanj in delavnic, da se z vlakom odpeljem domov. Ker je vozil samo en avtobus, smo skakali z vlaka.
Mar vlak ni ustavljal v Škofji Loki?
Je. Počakaj, da ti povem. Torej, točno smo naštudirali, kje se bo vlak začel ustavljati. Škofja Loka ima postajo malo iz mesta, in to zaradi tega, ker so posestniki hoteli zaslužiti tako, da so do tri kilometre oddaljene postaje ljudi vozili za plačilo, že takrat so bili preračunljivci. Do postaje je vozil en sam avtobus, in če je človek prišel na tisti avtobus, je bil prej doma, sicer ga je čakalo še tri četrt ure pešačenja. V klapi nas je bilo nekaj prijateljev in smo naštudirali, v kateri vagon moramo, da se bomo ustavili čim bližje avtobusu in se spustili v dir. Ko je vlak pripeljal na postajo, je začel zmanjševati hitrost, in takrat je bilo vredno pametno skočiti v smeri vožnje ter z nogami ujeti pridobljeno hitrost in dobiti sedež na avtobusu.
Na Švedskem ste bili ... kdaj, preden ste spoznali Franceta Slano?
Ne, ne, istočasno. Bizovičar mu je namreč prinesel neke dokumente v angleščini, iskali so ljudi iz vse Evrope, ki bi hoteli v živilski tovarni Findus, bili so prvi na svetu, ki so zamrzovali hrano, v švedskem Bjuvu pobirati in prebirati zelenjavo, in prijavila sem se prek poslanega pisma. Šla sem dvakrat in imeli so me kar radi, dali so mi stanovanje, drugim ne, kaj vem, morda zato, ker sem bila slikarka, bila sem tudi atrakcija, saj sem prihajala iz komunistične države. Vsi so me spraševali, kako je pri nas.
Kako ste doživljali komunizem?
Nič, nič. Jaz se nisem poglabljala. Nič me ni motil, nisem bila v nobeni organizaciji, zanimale so me druge stvari. Grozno me je namreč imelo, da bi imela neko motorizirano zadevo. Na Švedsko sem odšla zaradi zaslužka, ne ker bi hotela biti v drugem režimu. Bila sem prva ženska v Škofji Loki z avtom, imela sem opla olympia record, ni imel več gobca, ne vem, kako se je temu reklo, doma imam sliko, prav fajn avto je bil. Največji hec je bil, ko je bil že povsem hin, predvsem gume, in je bil v Ljubljani avtomobilski sejem, ali je bil tam, kjer je
danes Ambrožev trg, prihajali so ljudje iz vseh republik Jugoslavije. Iz Stare Pazove je prišel sifonar, delal je sifone in je kupil moj avto. Imela sem kar slabo vest, skrbelo me je, ali se bo sploh pripeljal domov, saj sem ga pripeljala iz Švedske in ga vozila nekaj let. Jaz sem za denar na Oplu kupila novega in potem še 21 oplov.
Ampak, zakaj je sifonar iz Stare Pazove kupil razmajanega opla, če bi si lahko kupil novega?
Morda je bil cenejši.
Toda vi ste si iz njegovega plačila za starega kupili novega?
Mogoče sem malo dala zraven, morebiti sploh ni vedel, da se v Ljubljani prodajajo novi avti, ali je sploh kaj vedel, a bili so povsem drugi časi. In potem je ta človek meni pisal pismo in, joj, kako sem se ga ustrašila! Stara Pazova, kaj zdaj? In je pisal, da se najlepše zahvaljuje, da je krasen avto, a je moral na občino na zagovor, češ, kje je zbral toliko denarja, da si je lahko kupil tako krasen avto. Podobno se je zgodilo meni, ko sem šla na zagovor po prihodu iz Švedske in sem dokazovala izvor zaslužka.
Kako dolgo je pismo potovalo na Švedsko?
Ah, kaj pa vem, se ne spomnim. Vem samo, da sva s Slano imela sobo na Miklošičevi v Ljubljani, a saj sploh ne morem verjeti, da sva bila lahko tam. Na eni strani je bilo okno, ki je gledalo na hotel Union, v katerega so takrat hodile razne Amerikanke. Slana je imel prvič, ko sem prišla k njemu, na oknu periskop in je čez cesto oprezal za Amerikankami, ki so se tam tuširale. Soba je bila v tretjem nadstropju hiše, ki je danes Kmečka banka, na drugi strani so bila vrata in za njimi blazno veliko otrok, sploh ni bilo zidov, vse se je slišalo, in spet na drugi strani zakonca, katerih ljubljenje je bilo slišati. Vode in stranišča tudi ni bilo, bilo je tako bedno, da se sploh ne da povedati. Jaz sem dala sobo prebeliti, Slani sem grundirala belo barvo, kamen sem trla ob kamen in dobljeni prah mešala z oljem, da je nastajala oljna bela barva, joj, kako sem se matrala! Takrat sem mu zelo pomagala, ko sem prišla, je imel morda obešeno eno sliko, največ dve. Po enem letu najine zveze je začel veliko slikati in je imel v Jakopičevem paviljonu razstavo in ga je zavohal Kržišnik, potem je šlo samo gor, gor, gor. Jaz sem mu ves čas pomagala, šest let sploh nisem slikala zase.
Kje sta se spoznala s Slano?
Prek Milana Bizovičarja, slikarja in finega človeka.
Ste se slikarji družili?
Ma niti ne. Bizovičar je hodil k Slani in bil je eden tistih slikarjev, ki si mu z veseljem pokazal sliko, in če je dejal, da je dobra, je zares bila dobra. Izreden človek.
Kakšen tip je bil Slana?
A kakšen tip je bil Slana? Podoben je bil veslaču Iliji Jožetu, ki je bil lep kot Apolon in je bil moja prva ljubezen, čeprav ni bilo nič resnega, sem bila še najstnica in on v službi. Tudi jaz sem veslala v tem klubu Cveta Močnika, bila je ena baraka in v njej kajaki in kanuji. Kasneje sem bila celo slovenska prvakinja v enojcu na mirnih vodah. Slana me je spominjal nanj. Veliko je telovadil in delal stoje. Vedno se je pustil ženskam, vplivale so nanj.
Je res veliko slikal akte?
Ja, vse sorte je bilo. Jaz mu sicer nisem nikoli pozirala, saj nisem imela časa. A smo šli skupaj na morje, sem ga navdušila za morje, Dugi otok. Moj avto je odigral vlogo, ker smo se pripeljali na razstavo, so tudi slike cenili drugače, Slano sem vozila s svojim avtom, tako je postal zvezda.
Kaj umetniškega ste vzeli od njega?
Je delal, je delal, veslal, storije. Ne morem reči. Meni ni za nič žal, vse te formira, dobro in slabo. Imel je čut za starine, na marsikaj me je opozoril, dobil je tudi neko štipendijo za Pariz. Sva šla v Pariz, sva v glavnem šparala, vse sva prepešačila, moji podplati so bili povsem žuljavi, a z denarjem, ki sva ga prišparala, sem kupila pastelne barve. In to gre drugo z drugim. Če ne bi kupila pastela, ne bi začela delati portreta, in meni se je odprlo prek portretov. Najprej sem dve leti poučevala na šoli, potem sem začela portretirati, še danes imam isto tehniko. Se spomnim tudi, da smo v Louvru srečali Chagalla. Paznik naju je ustavil in vprašal, ali veva, kdo je to. Bil je majhen možiček,
v ponošenem rjavem suknjiču, rjavih hlačah, nikakav. Na obisk smo šli k slikarju Mušiču, to je rekel Kržišnik, naj naju sprejme, imel je avto žabo, ki se spušča, dal mi je rafijo, za risbo se mu nisem upala reči. Slana je bil zelo delaven, drugim je govoril, da znam delati portrete. V domu JNA v Beogradu je govoril, ko sem vse razprodala, da je to zato, ker sem dobra baba, ne le zaradi slik.
Je imel prav?
Požvižgala sem se na njegove izjave.
Mislim, je imel Slana prav, ko je govoril, da vam je tudi dejstvo, da ste lepa ženska, pomagalo pri dobri prodaji?
Je imel, ja. Vse vpliva, gre drugo z drugim, talent in videz. Tudi Janu pomaga, kaj bi se človek tega otepal. Vse je dobro v življenju, kar daš skozi. To, kar nas je prizadelo, te afere v zadnjem času, Jan se je bolj bal zame kot jaz.
Je bilo to, ti sodni in medicinski procesi, najtežje obdobje v vašem življenju?
Težko reči. Vse ob svojem času. Kot je rekel Tolstoj: »Človeška zloba vedno prihaja od nemoči.«
Vas je Pariz očaral?
Ah! Nisem ga posebno doživljala. Ta velika mesta, saj gledaš, in Louvre in to, a to je vse mrtvo. Mislim, da moraš kje dolgo živeti, da dobiš navdih, težko razumem umetnike, ki v nekaj dneh v Parizu dobijo velike ideje, bolj igrajo neke boeme, se mi zdi. Mene je navdihovalo moje okolje, trapasto se mi je zdelo, da bi se samo zato, ker sem v Parizu, šla neko boemstvo.
Potem se je pojavil Mačak, pilot, Janov oče. Kdaj?
Kaj pa vem, kdaj. Srečala sva se na Krvavcu. Prijateljica, ki je bila vesele narave, mi je povedala, da je gor videla pilote, bili so fajn, mi je dejala, žurirali smo, iz Zadra da so in da so ravno šli domov. Hvala bogu, sem si mislila, zdaj bo mir, ne bo nikogar in grem na Krvavec malo na sonce. Šla sem s svojim avtom in bil je edini parkiran na parkirišču pri gondoli. Pridem torej gor, se začnem sončiti in pride za menoj ... ja, foter od Jana. Bil je Miroslav, rekli so mu Mačak. Poleg mene je sedel v sneg. S seboj sem imela tri limone, da jih ima tudi on rad, je dejal, in sem mu eno dala in jo je začel jesti, kot bi bila jabolko, in meni se je to zdel štos. Tam se je nekako začel kontakt. Če bi bil Slana z menoj, Mačka ne bi spoznala, a on je bil s svojimi prijatelji.
Mačak je bil frajer?
Ja, hecen je bil, ja, tak, zelo ustrežljiv, na srbski način. Spomnim se, da sem imela rezervirano posteljo na skupnih ležiščih na Krvavcu in mi je on uredil, da sem na pogradu spala z ženo njegovega prijatelja in je bil on na skupnih ležiščih, in to se mi je zdelo fino. Vprašal me je, kako sem prišla gor, in sem rekla, da z avtom. A vas je kdo pripeljal, ga je zanimalo. Da ne, da je avto moj, zaslužen in kupljen na Švedskem, sem mu dejala. In ni povsem verjel in je nekega nižjega častnika poslal v dolino gledat, ali tam res stoji tak in tak avto. Potem sva napovedala randi.
Kje, še na Krvavcu?
Ne. Pri Šestici. Sem parkirala pred vhodom in sva spila eno kavo. Hec.
Je bil v uniformi?
Ne. Bili so na počitnicah. Imeli so tiste najbolj grozne hlače iz nekega debelega blaga, kakor smučarske, to je bila revščina. Potem v šinjelu in to, to je bilo že elegantno.
Mačak je bil gizdalin.
Znal je narediti kot piloti. Predstavil me je stevardesam in so me vprašale, ali se bojim, da bo padel dol, trikrat je bil na tem. In sem rekla, da ne, da me je bolj strah stevardes.
Aha?
Ja, kaj, ja, napeto je bilo, morala sem se za koga boriti, se za koga tresti, saj potem ni dolgčas. Mačak je znal voziti slalom med Beogradom in Loko; v Beogradu je imel hčerko iz prvega zakona, bil je pozoren. In fino je bilo, da je zaradi službe, saj je pozneje pilotiral za Jat, prihajal občasno, in smo ga komaj čakali. Z njim je prihajal vonj po cigaretah, kaviarju in viskiju. V ateljeju v škofjeloškem gradu sem lahko gostom ponudila cigarete in viski, direktor Pavlovec, ki je tudi hodil na viski, me je dal iz zavisti dvakrat vreči iz ateljeja, toda iz službe je letel sam.
Zveze?
Ja. V stolpu je bilo lepo, velika okrogla soba, en mali kuhalnik, atelje, prirejali smo lutkarske predstave, bili smo edini prebivalci, enkrat je celo usekala strela. Grozno. Hecno, hecno. Toliko je teh stvari. Mačak je bil pravi dedec, znal je z žensko. Spomnim se tudi, da je na obisk prišel Stane Sever in je dejal, da če bi on imel atelje v stolpu, bi tudi on slikal. Hec.
Mu je bilo lažje biti pravi dedec, ker je prihajal in odhajal in je lahko vzdrževal videz nedostopnosti?
Doma je bil tri dni, tri dni ne. Ko je bil več doma, se je strast ohladila, ni bilo več tega.
