Na njegov položaj se je po manjših računskih operacijah povzpel sociolog, dr. Andrej Fištrovec. O ja, Maribor je bil skorajda rešen, vstajniki so zmagali. Na novo funkcijo je zakorakal medlo, s slabo retoriko in občinskimi intrigami. V medijih se je pojavljal pogosto, kajti občinskim spletkam ni bilo videti ne konca ne kraja. Kakor koli, na začetku lanskega veselega decembra ga je pet vstajniških skupin z javnim pismom spomnilo na predvolilne obljube in jasno zahtevalo konkretne odgovore. Župan si je vzel nekaj časa za razmislek o smiselnosti svojega bitja in žitja na tej domači zemlji, nakar je na široko in dolgo – v skladu s pričakovanji – odgovoril. Da si je postavil za cilj transparentnost delovanja in povrnitev zaupanja v ljudi. Da je ujet »med znane ekonomsko-fiskalne parametre, ki jih določa proračun, zakonodaja in pristojnosti ter sestava mestnega sveta«. Očitke o nečednem kadrovanju z gnusom zavrača, kajti ne samo da so popolnoma neutemeljeni, temveč so plod politikantstva in prerivanja pred bližajočimi se volitvami. In tako naprej pleteniči. Vse skupaj je prazno in nično.
Župan je padel že na lastni obleki. Škandalozno. Danes celotna Slovenija ve, da si je Fištrovec junija lani s službeno kartico in davkoplačevalskim denarjem po nesreči kupil v dveh zamahih oblačila za 320 evrov. Kajti cesar pač ne more biti nag. Pravzaprav, zmotil se je nekajkrat, kajti on je bil prepričan, da »če lahko delavci, ki delajo na cesti, dobijo uniformo, jo lahko tudi župan. To obleko imam za uniformo, jaz namreč okoli hodim v kavbojkah in jopici. Nato so mi razložili, da ne.« Tukaj moram res uporabiti uvoženo besedno zvezo bul šit. Ali je sploh mogoče, da je človek na takšni funkciji tako nesramen in nediplomatski? Ja, očitno je možno. Niso mu razložili, kakor se notorično pretvarja, ampak ga je ujela novinarka Večera s prsti v marmeladi.
Takšna je resnica. Vse dotlej so se v mariborski občini vulgarno sprenevedali, še konec lanskega leta so občinski funkcionarji zatrjevali, da to preprosto ni res, malo kasneje so se domislili, da je po pomoti zamenjal službeno in zasebno kartico (in to kar dvakrat v enem tednu!), potem naj bi bila kriva napaka v komunikaciji z mediji. Bodimo konkretni: vodja urada za finance in proračun Marija Kaučič (ki to ni več) je dvakrat obvestila vodjo županovega urada Martino Kositer o nespodobnem računu. Nemudoma je posredoval županov svetovalec Marko Kovačič in po pričevanju predsednika hišnega sindikata Gorana Rajića delavke nadrl. Nakar je imel svoj nastop še en funkcionar, direktor uprave Marko Žula, in Kaučičevi naprtil odgovornost komunikacije z novinarji in zato izgubo statusa dobre delavke. A je noro?! Pet takšnih in drugačnih direktorjev se je moralo uradno ukvarjati z županovo obleko, ki si jo je kupil s službeno kartico. Imamo za to uradnike? Ja, natančno za to jih imamo!
Ampak bistvo je drugje: župan, ki je sicer zdaj vrnil davkoplačevalski denar za svoje modne podvige, mora vedeti, da službena kartica ni namenjena zasebnim zadevam. Če tega ne ve, kar me sicer sploh ne čudi, mu lahko pa pomaga samo še bog. V vsakem primeru je gotov. Njegovo dejanje je škandalozno in jasno, da bi zaradi vednosti ali nevednosti moral odstopiti takoj. Seveda niti malo ne razmišlja o tem, kajti on je župan in ljudje ga potrebujejo, se prepričuje pred ogledalom. Ampak bistveno bolj me čudi, kaj mislijo mariborski vstajniki. Če je Kangler gotov, je Fištrovec mrtev. Ali je danes zopet vse drugače?
