O, Bog.
Če bi bilo higiensko, bi bilo to popolnoma dovolj za današnji uvodnik. Za popis stanja slovenske politične mentalitete. Za razumevanje, kaj nam je storiti v danem trenutku, gledajoč v brezno, ki nima dna, ima pa smer. Ki jo vidimo resnično samo mi, navadni smrtniki. Jasno nam je, bolj kot kdaj prej, kako deluje zakon težnosti. Koliko je ura. Kateri vlak pelje kam in zakaj. Zakaj nismo ne skočili nanj in ne skočili z njega. In zakaj se še vedno zibljemo v latentnem dremežu na točki nič.
Politiki nam složno nalagajo občutek manjvrednosti, skorajda ničvrednosti, ko pletejo varčevalno mrežo, kajti brez nje bomo bojda šli na oni svet. Nam dihajo za ovratnik, rekoč, da je ura že odbila, in če se ne bomo spravili v vrsto, bo po nas. In kolikor sem doslej razumela, je vse odvisno od nas malih in malo manj malih. V nekem časovnem obratu so me že skorajda osvojili s prepričanjem o varčevalnih rezih, nižanju plač, višanju davkov, odpovedovanju dopustu, temu in onemu. V mnoge samoomejitve še vedno verjamem, vendar ne v dobro politikov. Nikakor. Vse to je dobro za posameznika, in če bo kdaj tudi za družbo, toliko bolje.
Konkretizirajmo javno dobro. Francu Kanglerju, mariborskemu županu, se je zgodila ulica. Zagotovo ne brez razloga. Človek ni brezmadežen, najbrž pa tudi ni vsega kriv, a vedno nova globoka razočaranja, ko politika pričakuje od navadnih državljanov minimalizacijo pravic in maksimalizacijo dolžnosti, enkrat izbruhnejo na plan. In takrat jih je težko zajeziti. Ste kdaj pomislili, vi tam zgoraj, kako se počutimo ljudje ob nedokončanih tajkunskih zgodbah, kako se vidijo ljudje, ki delajo in ne dobijo plačila, medtem ko se »njihovi« menedžerji sončijo na jahtah in plujejo po mirnih vodah? Pa jim nihče nič ne more (beri: noče), predvsem ne država s svojimi regulativnimi tokovi. Nikomur nič! Kako mislite, da se počutimo mi, človečki, ko poslušamo dr. Erika Breclja, ki opozarja na očitne napake na onkološkem inštitutu? Kako se mečejo denar, čas in energija ljudi skozi okno, pa se mu odgovorni krohotajo v obraz. Tukaj nas ne popade sveta jeza, ampak strah. Zaradi nemoči in manipulacij, kajti očitno je, da z našim življenjem nekateri kapitalisti zverinsko trgujejo. Pa spet nič. In ne nazadnje, zgroženi zremo v odprta vrata pravice, opazujoč balkanske bojevnike v oblaku cigarnega dima ... Počutimo se prazne in izpraznjene. In se sprašujemo: zakaj bi bili skupaj v slabem in zakaj bi bili vi sami s sabo v dobrem? Odgovora za razumne ni.
Zatorej so šli Mariborčanke in Mariborčani proti Kanglerju. Iskat odgovore na prava vprašanja, kajti Kanglerjevih domislic jim je dovolj. Kje je pravica do dela? Kje pravica do plačila? Kaj je ostalo od velike osamosvojitve? Te odgovore potrebujejo. Potrebujemo. Po mnenju zavednega Mariborčana, pisatelja in tudi upokojenega politika (če to sploh obstaja) Toneta Partljiča sicer ni naključje, da se je Maribor dvignil, kajti Štajerci so v zgodovini že marsikaj premaknili: »Jaz se bojim, da je lahko to začetek nečesa velikega.«
Dvajset let je minilo. A ne pozabimo, ljudje, volili ste ga nedavno, tega mariborskega Kanglerja, in volili smo tudi mi. In vsak čas bomo volili vsi. Predsednika države. Ali je naš spomin res tako preklemano plitek? So nas ostrigli tako na kratko, da nam je odpihnilo pamet? Ali se nam je ta samo skisala? Nam je res vseeno? Meni ni.
