V SEDLU

Glejte, trije kralji v lepi zlati halji, na konjih jezdijo …

Objavljeno 25. december 2013 07.30 | Posodobljeno 25. december 2013 07.30 | Piše: Doroteja Vašcer
Ključne besede: božič konji

Sodelovati pri živih jaslicah je enkraten dogodek.

Foto: D. Vašcer

Do praznika Svetih treh kraljev je še par tednov, morda pa boste tri modrece srečali že prej, če boste obiskali kakšne žive jaslice, ki bodo v božičnem času po Sloveniji. Po vsej verjetnosti ne bodo prijahali na kamelah, morda pa srečate kakšnega konjička.

Zaradi petard tudi konji ponorijo

Prve žive jaslice naj bi že davnega leta 1223 uprizoril sv. Frančišek Asiški, zavetnik živali, v Grecciu v Italiji. Biti delček takšne zgodbe je enkratno doživetje, čarobno, skorajda magično.

Predstavljajte si temno noč, potko, označeno le z baklami, tu in tam zakurjen ogenj, katerega zublji režejo v temo in osvetljujejo pot do skromnega hlevčka. Za konja je dogodek malo manj magičen. Bakle so postavljene tik ob poti, plamen gori v višini njegovih oči, iz prasketajočega ognja mu frčijo iskre pod noge.

Ljudje, ki želijo priti čim bližje, se izmuznejo pod varnostno ogrado in nagnetejo čisto blizu konj.

Spomnim se naše prve udeležbe na živih jaslicah, ko so organizatorji, čeprav smo pokanje toplo odsvetovali, po prihodu Treh kraljev sprožili ognjemet. Med gledalci je zavladalo navdušenje in dvomim, da je kdo pomislil, kaj šele opazil, kaj je pokanje povzročilo pri prisotnih živalih.

Ovčke so začele noreti po ogradi, konji so široko izbuljili oči in se začeli nervozno prestopati, le osliček je vse prenesel bolj ali manj stoično.

V takih situacijah je izjemno pomembno, da imamo konjevo zaupanje. Najprej se bo obrnil do nas, nas opazoval in čutil, ali smo tudi mi nervozni in prestrašeni. Če smo mirni, lahko pomirimo tudi njega in strah bo lažje premagal. Tako so naši, sicer z malo poplesavanja sem in tam, ognjemet sicer preživeli, a nelagoden občutek »kaj pa če …« nas je spremljal še kar lep čas. Ker pa je bila organizacija živih jaslic v rokah razumnih ljudi, se kaj takega ni več ponovilo.

Wendy pa hop na oder

Konjevo zaupanje se pridobiva skozi proces šolanja, takrat se ga spozna s čim več različnimi stvarmi. Najprej v znanem domačem okolju, v maneži, potem pa krenemo počasi tudi v naravo.

Polivinilaste vrečke, okrogle bale, zavite v polivinil, luže, potoki, psi, kolesarji, avtomobili, ogromni traktorji, vse to in še več srečate, ko s konjem zavijete iz varnega zavetja domačega dvorišča.

Nikakor ga ne moremo pripraviti na vse, kar bo srečal zunaj, v svetu. A če nam zaupa, bo strah pred novim in neznanim lažje premagal. Pa še nekaj moramo vedeti, v temi so stvari drugačne, kot so videti podnevi. Spomnim se, da je mož Gorazd na mladi, štiriletni kobili kakšen dan pred prireditvijo odjahal do dobovske cerkve, kjer je bilo postavljeno prizorišče za žive jaslice. Da bi kobilica spoznala teren, ker je bila še dokaj neizkušena. Prejahala sta celo pot, mimo postavljenih gostišč in lop. Na koncu je razjahal, da bi videl, ali lahko stopi do svetega deteta v štal'ci in hkrati drži kobilo z vajetmi. Zamišljeno je stopil na lesen oder, pokleknil in stegnil desnico, kot da izroča svoje darilo, ko se je kar naenkrat ob njem znašla tudi kobila. Wendy, kot jo kličemo, je zelo radovedna in vzpon na kakšen meter visok oder ji ni predstavljal niti najmanjše težave.

Zgodba pa se je povsem drugače odvijala zvečer, na predstavi. Bleščeči reflektorji, zvočniki, mikrofoni, snemalci, velika množica ljudi … ne morem reči, da jo je bilo strah, je pa bilo čutiti očitno nelagodje. Nič več je ni mikalo stopiti na oder, vendar je pogumno prestala svoj ognjeni krst in svojega kralja na koncu tudi varno prinesla do domačega dvorišča.

Naj imajo tudi konji svoj božič

Božič naj bi bil praznik miru, a ga, roko na srce, vsako leto pričakujem s strahom. Ne prezrite stresa in strahu, ki ga pokanje povzroča pri živalih. Same si ne morejo pomagati, zato potrebujejo nas, da jih zaščitimo. Nujno potrebujejo odločne ljudi, ki se bodo nemočnim živalim postavili v bran ter jasno in glasno rekli NE! pokalicam in raketam, nevarnim ne samo živalim, ampak tudi nam.

In ko boste sedeli ob mizi, polni prazničnih dobrot, se spomnite tudi na svojega konjička in mu odnesite kak priboljšek. Košček dobro posušenega kruha, jabolko, korenček … naj tudi on dobi občutek, da je poseben, cenjen in spoštovan.

Deli s prijatelji