Te dni si lahko v Kinodvoru ogledamo čudovit film Nočne ladje, v katerem se kot Helena sreča z Jakovom. V domu upokojencev, kjer se življenje običajno konča. A med njima se začne na novo. Zaljubljeno. Neke noči preskočita ograjo balkona in pobegneta v noč. Z avtom, ki ne more peljati vzvratno. V življenju ni poti nazaj.
Režiser filma vas je moral pred snemanjem malce pogršati, ker ste bili videti preveč mladi in sveži. Seveda sem vedela, da se torej danes pred mano ne boste pojavili kot lik Helene, a vseeno ... Ko vas takole opazujem, se transformaciji kar ne morem načuditi. Prekrasni ste.
(Se nežno nasmehne ...) Film ima res izvrsten scenarij, krasno žensko vlogo. Dolgo nisem snemala filma, kajti vse, kar so mi ponudili, je bilo igralsko nezanimivo. Pomirila sem s tem, da pri filmu pač ne bom več delala, in ker veliko delam v gledališču, me to niti ni tako zelo obremenjevalo.
A ko sem dobila ta scenarij, se mi je na začetku zdelo, da je moška vloga boljša od ženske. Ne smem pozabiti povedati, da se je, preden sem dobila scenarij, zgodilo nekaj nenavadnega. Ivica Buljan, moj prijatelj in režiser, ki ravno pri vas, v Sloveniji, največ dela, mi je prinesel knjigo Doris Lessing Ponovno ljubezen. Zgodba govori o ženski mojih let, morda malce mlajši, vdovi, mami, babici, ki se zaljubi in ta zaljubljenost najprej fascinira predvsem njo. Fascinira jo predvsem to, da se ji je čustvo pojavilo, ko ga je že povsem pozabila in bila prepričana, da ga nikoli več ne bo doživela. Knjiga me je navdušila, toliko bolj, ker je kmalu zatem predme prišel scenarij s podobno vsebino. Morda sem bila ravno zavoljo knjige bolje pripravljena na vlogo. Brez nje ne bi vedela, da je mogoče v teh letih iti tako globoko, se tako strastno zaljubiti. V vlogo sem vstopala lahkotno. Menim, da bi bilo veliko težje, če ne bi prebrala knjige. Z Radkom (Poličem, soigralcem v filmu, op. p.) sva se našla že na prvi bralni vaji. Dojela sem, da je vse, povezano z videzom, brezpredmetno. Seveda moram priznati, da sem bila šokirana, ko sem se prvič videla pogršano, a sem se zato odločila, da se ves čas snemanja ne bom pogledala v ogledalo. In se nisem. Nisem se obremenjevala s tem, s katere strani sem osvetljena in podobno, čeprav sem rasla s kamero. Že na dvajseti rojstni dan sem namreč končala snemanje svoje druge velike glavne vloge. Tokrat sem se ukvarjala samo z notranjostjo, nisem gledala materialov in niti filma nisem pogledala v celoti. Sama sebi sem bila za to hvaležna.
Snemali smo v domu upokojencev in med vsemi sem bila videti najbolj neugledno, bila sem tudi najslabše oblečena. Nekatere dame tam so bile kar malce škodoželjne in prišle so k meni, rekoč: »Hvala bogu, niste več lepi, videti ste grozno!« (Smeh.) Pa sem se navadila.
V dom upokojencev ste prišli zgolj na obisk, potem pa odfrfotali nazaj v svoje ...
... veliko stanovanje. Veste, velikokrat se mi zdi neumno, ko kdo reče, da je postal svoj lik, ampak ... Zdi se mi, da se je z mano tokrat zgodilo točno to. Bila sem Helena. Močno sem jo začutila, čeprav je povsem drugačna od mene. Verjela sem ji, jo vzljubila in nikoli dvomila o njej. Delali smo 36 dni po 14 ur na dan. Vmes sem bila na infuziji, Radko je imel vročino 40 stopinj Celzija, grozno naporno je bilo. Delala sem in spala, režim je bil skorajda vojaški. Ta čas se z Ano sploh nisva videli.
V času snemanja je bil v domu upokojencev tudi par, ki se je poročil ravno mesec dni pred vašim obiskom. Bila sta v letih, seveda, a ker sta bila zaljubljena kot najstnika, ves čas sta se držala za roke, je bila tudi njuna hoja videti mlajša. Se ju spomnite?
Seveda, zelo dobro! Gospoda je Igor (Mirković, režiser, op. p.) celo vzel v en kader, v katerem pove dva stavka. Star je bil 89 let, videti je bil odlično, gospa je bila malce mlajša, zelo lepa ženska. V domu sta se zaljubila, in, to je res krasno, ko sta ugotovila, da vsi govorijo o njiju, sta se odločila, da se – poročita. Res je, kar je napisala Doris, gre za tako neverjetno intenzivnost, da je težko verjeti. Globina občutkov, iskrenost sta enaki tistemu, kar sem doživela kot mlada ženska. Bog mi je poslal Doris, da sem se lahko pripravila na to. Med snemanjem sem bila kot Helena iskreno in do konca zaljubljena. Ne spomnim se vloge, ki bi mi bila tako ljuba. Čeprav se v filmu to ne vidi, sem si v glavi zaigrala vse njeno življenje, da sem lahko postala kot ona. Vedno mi je žal, ko kdo reče, da se mu film zdi depresiven, a jaz imam občutek, da daje upanje, da se lahko tudi v starosti zgodi kaj tako lepega.
Svojega moža ste spoznali že kot najstnica, mar ne?
Res je. Niti 16 jih nisem imela.
Se še spomnite občutkov zaljubljenosti?
Vsega se spominjam. To so močni občutki, tega ne pozabiš nikoli. Sploh pa, to se v življenju ne zgodi zelo pogosto. Moj mož je na žalost pred tremi leti umrl in grozno ga pogrešam. Tako rada vidim starejše ljudi, ki se držijo za roke in se sprehajajo. Da bi le bil z mano in se ne bi sprehajala sama ... temveč z njim. Ampak tako je. Ko je odhajal, se mi je rodila vnukinja. Pred tem smo bili vsi v družini, razen njega, temni, on pa svetlolas. In deklica je njegova kopija. Kot da jo je on poslal.
Ampak, ja, intenzivnost obstaja. Vse je res. Radko je v nekem intervjuju rekel, da se je na snemanju med nama tako iskrilo, kot bi bila najstnika. Bilo je naporno, res je, a zelo razburljivo.
Po smrti moža ste – morda je bila to neke vrste terapija – nekaj časa šivali samo torbe. Zanimivo.
Res je. Danes sem hotela vzeti eno s sabo, a je prevelika. Bolj stara sem, bolj se čudim. V življenju nisem nikoli prišila niti gumba. Do smrti je z nami živela mama, ki nam je veliko pomagala, pozneje sem imela tudi gospodinjsko pomočnico. Nikoli nisem gospodinjila, temveč sem čas preživljali z otroki in delala. Ne morem verjeti, kako sem sploh našla primerno blago, vzela v roke iglo in sukanec in začela šivati. Seveda je to trajalo ure in ure. Zgodilo se je, da sem jih naredila 27, od katerih nisem podarila le dveh. Da, najbrž je bila to zame neke vrste terapija. Ne zavestna, pač zgodila se je. Sem verna, zato mi je bilo malce lažje. Verjamem namreč, da so mi takšne stvari poslane, ker si na marsikatero vprašanje ne morem odgovoriti racionalno. Ne vem niti, kako to, da sem postala igralka. Vzgajali so me strogo, morala bi študirati jezike. Oče je naredil vse, kar je bilo mogoče, da ne bi bila sprejeta na akademijo.
Kaj ga je tako zelo motilo, da se je otepal vaše izbire poklica?
Ah, biti igralka, to je bilo zanj nepojmljivo. Bal se je, da ne bi postala statistka. Sicer me je velikokrat peljal v gledališče, a všeč mu je bila le ena igralka, morda dve, vse drugo pa ... No, bal se je, da ne bi postala – vse drugo. (Smeh.) Vse je naredil, da bi mi preprečil biti igralka, a mu ni uspelo. (Smeh.) In ja, ne morem se nehati čuditi, kajti ravno na 35. obletnico njegove smrti (umrl je mlad, preden sem rodila prvega sina) so me skupaj z Borisom Dvornikom razglasili za igralca stoletja. Pa sem si mislila: Glej, ati, nisem te razočarala, obstala sem, tukaj sem.
V filmu je kader, v katerem z Jakovom (igra ga Radko Polič) ležita na avtomobilu, vi pa ga vprašate, z rokami pod glavo, povsem ležerno, zakaj moški tako ljubijo ženske. On odvrne, smejoč se, da moč lahko izgubiš, a želje nikoli.
Veliko delam, prav tako imam mnogo načrtov. Ko bo strast v meni enkrat izginila, pa ne mislim samo partnerske strasti, ker se z njo ta hip ne morem pohvaliti ... (Smeh.) No, ko strasti ne bo več, bo konec z mano. Ne znam igrati po spominu, iz navade, na splošno. Še vedno sem energična in strastna. Ko tega ne bo več, bom nehala igrati.
Nekje na svoji poti v avto vzameta tudi mladeniča, ki v določenem trenutku, ko vozilo zdrsne s ceste, povsem obupan zakriči, da razume, da je vama vseeno za vajino življenje, ker da imata sto let, a on, on je vendar še mlad! Kako gledate na prepad med mladostjo in starostjo?
Čeprav imam 71 let, se bojim starosti. Kar se sliši neumno, ker sem že stara. A se ne počutim tako. Bojim se tiste starosti, ko se vdaš. Pa saj razumem tudi to, kajti življenje je lahko neskončno težko. Je krasno, obožujem ga, a ni lahko. Vsak dan, vsak dan se moraš truditi, negovati duha in telo, prijateljstva, ljubezni in čutiti drug drugega, videti, ne misliti, da si središče sveta. V današnjih ne preveč bleščečih življenjskih okoliščinah si moraš še bolj prizadevati, da svoje življenje preživiš z družino ali s pravimi prijatelji in da dobro živiš, čeprav je denarja malo, čeprav je tisto, kar je bilo, izginilo. A z voljo se da veliko.
Zakaj se nekatere ženske vdajo, druge pa grizejo dalje?
Ne vem, koliko je to odvisno od genov, koliko od sreče v življenju, vloženega truda, dela pri sebi. Vseeno mislim, da je najbolj bistveno ne obupati. Tako sem poskušala vzgojiti tudi sinova. Mislim, da mi je uspelo. Bolje je propasti, samo obupati ne. Moraš iti do konca, maksimalno. Ko vidiš, da ti je uspelo kaj, za kar si mislil, da ni mogoče ... To se je meni zgodilo večkrat, pri vlogah, denimo. Ko sem bila prepričana, da se ne bo izšlo, ko sem se počutila obupano, nisem spala ... A obupala nisem! Bala sem se, če bom le enkrat obupala, potem se bom tega hitro navadila in mi bo vedno lažje obupati.
Zelo veliko delam. Ko imam, recimo, v gledališču štiri ure vaj, potem doma gotovo delam še tri ure. Vedno se mi kaj vrti po glavi. Ko sem bila po smrti moža v težkem psihičnem položaju, se mi je zgodilo, da sem šele zvečer ugotovila, da sem ves dan šivala, da nisem niti jedla. Vodila me je bolečina, a sem delala tudi takrat. Starejša ko sem, vedno bolj mi prija tišina. Doma sem v velikem stanovanju, rada imam, da ne slišim ničesar. Tišina me po snu privede v normalo. In potem kot da se iz nje rodi energija in grem v življenje. Ne vem, kaj bi, če ne bi imela dela. Ampak ne, nočem analizirati. Sebe sploh ne.
Vsak večer se človek vpraša, slišimo v filmu, kaj bi lahko bilo drugače, in spet ... Življenje je minilo, koga briga, sklene misel lik. Vseeno je resnica, čeprav si to neradi priznamo, da lahko že en sam dogodek povsem spremeni tok življenja.
Absolutno. Fantastično!
Katere so za vas najpomembnejše življenjske prelomnice, ko bi se lahko vse drugače izšlo?
Nikoli nisem vedela, po kateri poti bom šla. V nekem trenutku sem začutila, po enajstih sezonah v Teatru u gostima, da ne morem več. Nenehno sem jokala. Mislila sem, da me nihče več ne bo vzel. Imela sem 50 let, kdo pa hoče ženske v teh letih; vsa gledališča so polna. A bilo je močnejše od mene, nisem mogla več. Prepričana sem bila, da je moja kariera končana, a pač ni šlo več, počutila sem se grozno. A takoj ko sem se izjokala, se mi je kariera znova rodila. Dobila sem vlogo Ane Borongay v Zastavah Miroslava Krleže; dobiti to vlogo je čudež! Ko sem slišala, da se pripravlja predstava, sem sicer tuhtala, katera bi jo lahko dobila, a jaz, no, jaz gotovo ne, sem bila prepričana. (Smeh.) In potem sem jo dobila. Nato sem srečala Ivico Buljana. Pred tem sem ga dolgo spremljala, srečevala na premierah, on je seveda šel kar mimo mene. Jaz pa sem pozneje možu govorila o nekem čarobnem mladeniču, ki tako krasno piše in mene, seveda, sploh pogleda ne. (Smeh.) On je mlad, jaz pa stara petdeset. In ko mi je nekega dne hišna pomočnica povedala, da me je klical ravno Ivica, sem ji rekla, da gotovo ni bil on, da je nedvomno narobe zapisala. In je vztrajala, da ga je menda kar trikrat vprašala po imenu in da je res, klical je Ivica Buljan. (Smeh.) Ne samo da danes delam z njim, nedavno je v časopisu na vprašanje, s katero igralko najraje sodeluje, povedal moje ime. Skoraj sem izgubila zavest. (Smeh.) Da bom jaz njegova igralka, to je bilo nekaj, za kar bi dala roko v ogenj, da je nemogoče. Zato vam pravim, da se nenehno čudim. In ne, ne bom analizirala. (Smeh.) Pa še nekaj. Ko sem snemala film, sem dobila ponudbo za vlogo v predstavi Oliverja Frljića Sovražim resnico. Ker je nisem mogla sprejeti, sem pozneje mlado igralko, ki igra v predstavi, vprašala, kdo me je nadomestil. Nihče, je rekla; če ni vas, ni vloge. To je lepo slišati. Da bi mi to kdo rekel pri petdesetih, ko sem jokala, da me nihče več ne bo hotel, no, zamahnila bi z roko. To je vse božji dar, čudež. Izgubila bi se, če bi začela premišljevati, zakaj in kako.
Ste se tudi vi kdaj počutili slabo v svoji koži?
Da, seveda! Počutim se krasno, mlada, polna elana, potem pa grem po naključju mimo velikega ogledala in si rečem: »Ana, spomni se, koliko si stara, tale energičnost ne spada k tvojim letom, malo se brzdaj.« Ampak najbrž je to povsem človeško. Kdor ima ravne lase, bi rad imel kodre. In obratno. Ampak se s tem ne obremenjujem toliko, da bi šla na plastično operacijo, recimo. Pazim, kaj jem, veliko hodim, poleti plavam. Rada grem na masažo, že leta. Kadim. Rada imam črno vino. Ampak ne več kot dva kozarca, ker bi sicer postala lačna. Jesti pa nočem. Rada bi obdržala postavo. Še vedno igram ženske, mlajše od sebe, no, stare 50, 60 let, ne mladenk. Igram strastne ženske. Trenutno pripravljam Genetovo Lysiane, ki jo je Jeanne Moreau igrala v Fassbinderjevem filmu Querelle ... No, vlogo bom odigrala, če mi bo dano, ker je besedilo noro težko. Če to naredim, se poklonim sama sebi.
Ampak vi ne obupate, ste rekli.
Res je, ampak to je res hud zalogaj. Morda je preveč zame. Ampak ideja je Buljanova, jaz sem dvomila, on pa je bil prepričan, da zmorem. Na internetu sva našla podatek, da se je tudi Jeanne v istem času lotila te predstave, a nato obupala. No, ampak vseeno je malce starejša od mene. (Smeh.)
Kako vas vidijo prijateljice, mlajše kolegice?
Rade me vidijo tako, kot sem. Ker si potem mislijo, da bodo tudi one, ko bodo v mojih letih, tako živahne. Torej je mogoče. Dokler bo šlo, bo šlo.
