Garancijski listi za drobiž

»Ko greš skozi Koper, se nujno ustavi. Imam že vse dogovorjeno in vedo, da prideš,« me je nekega dne že na obvoznici preusmeril Marino. Poslal me je v neko prodajalno, kjer so imeli v akciji ure, ki jih lahko pritrdiš na zunanjo steno, da, sam bog ve zakaj, sprehajalcem po Piranu sporočaš, ob kateri uri so se podali po tvoji ozki uličici.

Ta ura naj bi v naši vasici stala 17 evrov, tam pa je bila na voljo po akcijski ceni samo 13 evrov.

Res ni majhna razlika. Prodajalka me je začuda res pričakovala in me po nakupu še poučila: »Gospa, kar tamle k informacijam stopite in vam bodo potrdili garancijski list. Pa tudi račun shranite.«

Vse lepo in prav. Stvar deluje na baterijo in zaradi tega najbrž spada pod tehnično blago, ki po zakonu mora biti opremljeno z garancijo. Položaj postane smešen, če upoštevam podatek o ceni. Vsekakor svojevoljno za ta denar niti po naključju ne bi čakala v vrsti za potrditev lista, še manj iskala kakšen pooblaščen servis. Za te drobnarije tega tako ali tako najbrž nimajo in bi mi izdelek ob okvari kar menjali v prodajalni. Tudi to bi še šlo, če bi tam redno kupovala. Ampak usluga prijatelju je nekaj drugega. Marinu je potrjena garancija pomembna. Zato sem njegovi želji brez neumestnih vprašanj ugodila in urico, kot iz starih angleških filmov, z oddaljenega parkirišča celo peš prinesla do njegovega doma.

13 evrov z garancijo

Marino je bil zelo vesel in je uro že naslednji dan pritrdil na fasado. Potem je ves dan stal pred hišo in vse mimoidoče, ki bi spregledali novo pridobitev, kar osebno opozoril nanjo. Potem pa je ta napredek kitajske tehnologije nekega dne prenehal delovati. Morda zaradi nižje cene, morda zaradi izjemno slabega vremena. Kdo bi vedel. A se Marino ni sekiral. Saj ima vendar potrjen garancijski list, shranjen račun … in mene. Ki sem se v manj kot 14 dneh vrnila v 20 kilometrov oddaljeno prodajalno. Za to sem porabila skoraj za 5 evrov goriva in dve uri časa.

Četudi kupim kaj za 3 evre, sem to storila z namenom, saj to reč potrebujem. In tudi pričakujem, da bo delovala. In prav je, da mi jo popravijo ali nadomestijo z delujočo.

Skladiščenje dokumentacije

Ko mi je ravno ta prijatelj poleti lani kar na tržnici kupil roza ročno uro, se je ravno tako pohvalil s tem, da ima garancijo. Prav ni mi jasno, kje bi jo lahko uveljavljala, sploh če bi bila v tem mestu na dopustu in bi si kot turist privoščila neko malenkost. Verjamem pa, da celo gospoda na stojnici nekateri kupci vprašajo za garancijo. Čeprav se bodo že čez nekaj dni vrnili v oddaljen kraj ali celo drugo državo. To pač spada k tovrstnim izdelkom. In ljudje imamo nekako radi urejene stvari. Poleg tega nam je iz izkušenj znano, da se po čudnem naključju aparati z urejeno garancijo manj pogosto kvarijo. Če se, se takoj po preteku te dobe. Tudi jaz sem obdržala embalažo ure in dvomljivi garancijski list. Kar nekako iz navade, čeprav sem vedela, da ne bo drugega, kot da sem za malenkost dodatno povečala razno navlako, ki se mi je z leti nabrala v obliki takšne in drugačne nujno potrebne dokumentacije. Tam se najdejo celo računi v nekih predvojnih valutah.

Dvojno plačilo

Kadar gre za turistične muhe ali impulzivne nakupe, se pač ne bomo utrujali s tem. Včasih si lahko vsak privošči kakšno nepremišljenost. Drugače je, kadar v nekem letaku opazimo droben izdelek z akcijsko ceno in se za nakup v bolj oddaljeni trgovini odločimo zavestno. Tudi če gre za malo denarja, prej za vsak primer razmislimo še o lokaciji, saj bomo napravo ob okvari ali nepravilnem delovanju lahko menjali samo v tej prodajalni. In če je predaleč, se nam nikakor ne splača. Če smo se za nakup odločili zaradi edino pravega razloga – napravo potrebujemo, bomo zelo verjetno pač izbrali drugo možnost in se podali na bližnjo lokacijo in tam ponovili nakup. S čimer pa smo že podvojili stroške nakupa.