Krakovski gozd se razteza med Krko, Krškim poljem in Krškim hribovjem in je zadnji ostanek nekdaj velikega gozda v ravnici, ki je nastala na območju, na katerem se je včasih razprostiralo Panonsko morje in je bilo v davnini dom Latobikom, ljudem iz gozda, kot so jim rekli.
Skoraj vsaka kmetija ima v lasti vsaj delček tega gozda za lastne potrebe po lesu in kurjavi. Med posekami pa je nekaj travnatih močvirnih jas, ki jih ugledaš šele na nekaj metrov.
Spet se ponuja čas košnje
Spominja me na tiste čase. Naš travnik sredi gozda je vsenaokoli obdan s poplavnim in večji del leta neprehodnim močvirnim svetom. Zato smo košnjo odlagali, da je poletna pripeka vsaj malo osušila dostop in se je z vozom dalo do travnika. Ker so bile takrat počitnice, smo se k delu spravili prav vsi iz družine. Nekaj vaščanov in oče so družno pokosili, kolikor se je dalo. Kjer se je voda prelivala med velikimi šopi ločja in bičkov, so s koso v roki skakali s pušlja na pušelj, ki so ga omejevali debeli šopi razraslih korenik, in pazili, da ne bi zdrsnili v blato.
Rogoza, rumenih vodnih perunik, grmov krhlike, trepetlike in jelše, se je bilo treba pri košnji ogniti in se otepati rojev nadležnih komarjev in obadov, ki so neusmiljeno pikali, drobne mušice pa so silile v oči. Že košnja je bila prava muka.
Dan ali dva je tako pokošena trava ostala na tleh, da se je voda scedila iz bilk in rastlin s cevastim steblom, ki smo mu rekli cedilk. Potem se je začelo zaresno sušenje.
Sredi dopoldneva smo prispeli do travnika, otovorjeni z najnujnejšim orodjem, grabljami in vilami, nekaj hrane, vode in preostalimi drobnarijami. Obuti v gumijaste škornje, ki so zdržali le do prvega štrbunka v vodo med odkošenimi šopi ostričevk in ločkovk, ki so molele nad vodo, smo na dvižne, bolj suhe predele v naročju znosili vso travo z najbolj mokrih delov in izpod senc krošenj dreves in jo razprostrli.
Morala je biti čim bolj drobno natrosena, da bi se čim hitreje posušila, medtem pa jo je bilo treba z grabljami pridno obračati.
Seno se suši na grabljah
Komaj se je končalo obračanje v eno stran, že je bilo treba na drugi konec. Oče nam je kar naprej govoril, da se seno suši na grabljah. Pa saj si počitka tako ne bi mogli privoščiti, ker so bili komarji neusmiljeni in smo jih preganjali le z nenehnim gibanjem. Med delom so nas plašili še v klobčiče zviti slepci in urni zelenci, ki so se skrivali pred pripeko pod senom, z veje starega hrasta pa je odmevalo žvižganje kobilarja z rumeno-črnim perjem. Tudi vročina in puhteča sopara sta nas po svoje utrujali. Namesto opoldanskega počitka nas je oče odpeljal v gozd, kjer smo nabrali zelenih golobic, gobic z zelenim poprhom na klobuku. Te smo nataknili na paličice, jih posolili in popekli nad ognjem. Ko so se rahlo obarvale in osmodile in je v gobjem klobuku zabrbotal sok, so bile gotove. Nobene niso bile tako slastne kot te, oče je pravil, da so si jih vedno pekli na paši, ko je tod pasel živino v mladosti.
Veveričje gnezdo pa židko blato za domov
Da bi nas še malo razvedril, nam je pokazal veveričje gnezdo visoko v krošnji in nas popeljal do dupla žolne v izdolbenem deblu. Nalahno je potrkal ob deblo in v gnezdu so se nemirno oglasili mladički, več pa nam ni dovolil. »Mladičev ne smemo motiti,« je še pribil in smo se morali takoj oddaljiti. Vrnili smo se čez planjavo, kjer je rasla tanka in mehka trava, ki so jo včasih uporabili za oblogo v konjskih komatih.
Naslednji dan smo še raztrosili v plasti zloženo seno, ga še enkrat preobrnili in ga kmalu popoldne začeli nalagati na voz, ker so se na zahodu že začeli zbirati črni oblaki. Živina je bila nemirna, težko jo je bilo zadrževati, da ni zbezljala pred vsiljivo drhaljo, ki jo je pikala. S težkim senom naložen voz sta kravici z veliko muko pripeljali čez vso z blatom in kalno vodo zalito krakovsko hosto. Nekajkrat sta do trebuhov zabredli v židko blato, pa smo vsakokrat le nekako izvlekli voz. Hiteli smo proti domu, nevihta pa je bila hitrejša in nas je ujela tik pred ciljem. In spet so bili na sporedu sušenje, obračanje, grabljenje.
