Dovolj tega, da bi zavoljo družbene paradigme, ki se znova intenzivira, moral biti močan, močan in še enkrat močan. Moški. Izpovedal je, da je bil štiri desetletja žrtev ženinega trpinčenja in da je na nevzdržno stanje dolgo opozarjal pristojne organe in najrazličnejše strokovnjake, saj je vendarle s pomočjo priročnikov naposled ugotovil, da je žena huda bolnica. No, policija ga je pošiljala v naravo, naj se pač pred napadi žene odmakne čim dlje v gozd. Ojej. Potem je svoje opravilo sodišče, medicina pa nima kaj dodati, če žena trdi, da je zdrava. Ja, Florjan se je naposled odločil spregovoriti.
Florjan ima vendarle skrajno zgodbo, kajti njegova žena je bolna. Ampak alkoholizem, eden izmed najpogostejših povzročiteljev nasilja, je tudi bolezen. Patološko ljubosumje. Bolezen. Egoizem. Bolezen. Večvrednostni kompleks. Bolezen. In še in še. Vse bolezen. Proti vsemu temu se človek praktično ne more boriti oziroma je ta boj vnaprej izgubljen.
Partnerskega nasilja, v najrazličnejših oblikah, je zelo veliko. Prikritega in odkritega. Beseda partnerstvo je preprosta, če jo le hočemo razumeti. Spoštovanje, enakopravnost in zavezništvo dveh polnoletnih in samostojnih oseb. Hm, veličastna definicija. Ampak koliko takih zavez pravzaprav poznamo, bolje rečeno, ali mi sami živimo v kakovostnem partnerstvu? V zvezi brez strahu? Ali si ljudje zavestno in/ali podzavestno izbiramo podrejene partnerje? Tako moški kot ženske, da ne bo pomote. Jasno, da si jih, kajti vzorce najzgodnejše socializacije prenašamo v odraslost. Seveda ni vse v otroštvu in tudi ni pošteno, da za vsako svojo zmoto in napako neprenehoma iščemo opravičila v najrosnejših letih. Ampak če kdaj, potem pri svojem partnerju (ne za eno noč, dan ali teden) lahko vidimo podobo svojega očeta. Ste jo že ugledali?
Opazujem svoje znanke (kajti druge je laže kot sebe), kako tvorijo svoja intimna zavezništva. Kako se mučijo s spreminjanjem drugega, kako mukotrpno je poslušati banalnosti o umazanem perilu, ker človeka vendarle in skorajda ne moreš spremeniti. Je bolje ne poskušati mesiti testa tam pri tridesetih in čez in ga gnesti, ker ne bo postal hlebec, ampak podplat. In verjemite, tako testo zlepa ne bo šlo z vaših prstov.
Še opazujem, kako si ženske naivno najemajo partnerje in celo može (ja, upajoč, da bo zakon rešil vse osebne tegobe), dasiravno jih loči sto svetlobnih let, v značaju, razmišljanju, osnovni ideji o življenju. To so utopične zveze, patološke naveze, ki hromijo.
Tovrstne zadeve niti malo niso preproste in nikakor samo stvar dveh odraslih oseb. Ne samo da v tako zavoženi kombinaciji usihata oba partnerja in morebitni otroci, trpi tudi širše okolje, kakor tudi delovno. Imeti v svoji neposredni bližini človeka, ki ni spoprijateljen sam s sabo in s svojim zasebnim življenjem, pa kakršno koli že je, je naravna katastrofa. Človek, ki živi v najrazličnejših lažeh in utvarah o sebi, s taistimi sistemi deluje zunaj domačega ognjišča. Hlastač in grabežljivec. Človeški vampir. Brrr. Brez premora. Brez vizije. In brez vrednosti.
Ne trdim, da človek za srečo potrebuje partnerja, trdim pa, da potrebuje intimno življenje, ki ga osmišlja. In je pošteno. Trdim pa še, zdaj že imam toliko izkušenj, da človek za polno dihanje potrebuje kopico prebranih vrednih knjig, nekaj zelenega, nekaj puhastega, nekaj toplega in nekaj svetlega. Potrebuje dom. In svoj brlog.
P. S.: Sandi Češko, še preden so ga določili za najbogatejšega Slovenca, je nekoč priznal: »Brez družine bi se mi zmešalo!« A ta ne pride sama od sebe. Ne pride. Resnično.
