Fiat panda je eden tistih modelov, s katerimi si je italijansko podjetje ustvarilo sloves proizvajalca uspešnih majhnih avtomobilov. Prva je bila izdelana že leta 1980 in je v prvotni zasnovi s popravki vztrajala skoraj četrt stoletja! Že zgodaj je dobila tudi možnost štirikolesnega pogona – za Fiat jo je takrat pripravljal Steyr Puch –, s katerim je najprej praktični mestni avtomobil postal še vozilo, ki je sposobno pripeljati marsikam. Še vedno lahko prve štirikolesne pande vidite na cestah v italijanskih Dolomitih, ko jih prek visokih prelazov ne zaustavijo sneženje in slabe vozne razmere, v takšnih razmerah pa so marsikdaj bolj suverene od najsodobnejših velikih športnih terencev.
Skoraj brez tekmecev
Panda se danes vozi že v tretji generaciji. Niti tokrat se ni izneverila zahtevnejšim uporabnikom in je dobila različico s pogonom na štiri kolesa. Zanimivo, da kljub dejstvu, da je avtomobilska ponudba danes tako zelo razvejana, ostaja skoraj brez tekmecev – drugih malih avtomobilov s štirikolesnim pogonom, kot je bil na primer subaru justy 4WD, v ponudbi skoraj ni.
Svežo pando 4x4 smo preizkusili v izvedbi z 1,3-litrskim dizelskim motorjem z močjo 55 kW. S prilagodljivim pogonom, ki navor glede na potrebe prenaša med sprednji in zadnji kolesi, je znova dobro oborožena za slabe vozne podlage, od osnovne pande pa je tudi za pet centimetrov bolj oddaljena od tal. Zmogla je prepeljati marsikateri strm klanec ali strmino s slabo, drobljivo podlago. Pri tem ji je po potrebi pomagal sistem ELD, ki v povezavi z zavornim, kot del sistema elektronskega programa stabilnosti, zavira tisto kolo, ki ima slabši oprijem s podlago. Ni nepomembno, da je imela panda tudi dobre terenske Continentalove pnevmatike z merami 175/65 R15.
Nizka poraba
Fiatov mali multijet dizel je takšne narave, da z njim v hrib ni dobro začeti zelo počasi, treba ga je spraviti v vsaj malo višje vrtljaje. Potem se odzove in gre. Če niste na terenu, motor vrti le prednji kolesi, kar je dobro pri porabi, ki je bila na splošno nizka. Kakor koli smo avto poganjali, je bila okoli pet litrov na 100 km. Tudi peljala se je panda dobro, skoraj smo imeli občutek, da je bila na cesto postavljena bolj čvrsto kot osnovni model in je nepričakovano dobro blažila različne neravnine.
Model je privlačno oblikovan zunaj in znotraj, kjer se ujemajo zeleni poudarki. Utilitarna zasnova pa zmoti z dokaj špartanskimi sprednjimi sedeži, nadležnim uhajanjem prahu pod vrati na pragove ter zadnjo klopjo, ki brez posebej plačljivega paketa opreme ponuja le bazično prilagodljivost. A bolj kot to je treba požreti dejstvo, da štirikolesni pogon vselej stane, kar se pri manjšem avtu z nižjo vstopno ceno pozna bolj kot pri dražjem. Pri Fiatu za dizelsko pando 4x4 s popustom zahtevajo dobrih 14 tisočakov, to pa je za tri tisoč evrov več kot s primerljivim pogonom le na sprednji kolesi.