ARHITEKTURA

Fasade: Brezmejna lahkost domišljije

Objavljeno 17. marec 2014 16.45 | Posodobljeno 17. marec 2014 16.45 | Piše: Mateja Špan

Arhitekti z bujno domišljijo znajo puste zidove z okni in vrati spremeniti v pravo umetnost.

Vrhunski primer sekundarne fasade najdemo na pročelju trgovine Hugo Boss v Barceloni.

Beseda fasada izhaja iz francoskega jezika in v dobesednem prevodu pomeni pročelje ali obraz, dejansko pa je ovoj stavbe. V arhitekturi je eden najpomembnejših oblikovalskih elementov, saj je intonacija za projektiranje preostalega dela objekta. Iz inženirske perspektive pa je pomembna zaradi njenega vpliva na energetsko učinkovitost.

Kot lupina jajca

Nekoč so bile fasade res samo zunanja okna hiše in so imele predvsem varovalni pomen, kot denimo jajčna lupina ali želvji oklep, ki varuje občutljivo mehko notranjost pred vsiljivimi zunanjimi vplivi. Potem pa so prišli arhitekti in puste zidove z okni ter vrati spremenili v umetnost.

Sodobni materiali in tehnologije omogočajo domišljiji prosto pot in včasih se vprašamo, kje so meje. Neverjetna plastičnost modernih fasadnih lusk jemlje dih – navidezno so skoraj prosojne in krhke, a hkrati lucidne ter dobro varujejo.

Skrivnost 
sekundarnih fasad

Zelo modne so sekundarne fasade, ki kot tančica prekrijejo staro dolgočasno (ali spomeniško zaščiteno) pročelje. Dobimo hišo v hiši, in to energetsko učinkovito ter varčno. Uporabimo lahko nerjavno jeklo, steklo, les in vse vrste sodobnih materialov, ki so lahki, a hkrati trdni, trpežni in nezahtevni za vzdrževanje (plošče trespa, aluminijasti paneli, perforirane plastične mase, tkano jeklo, posebno obdelan in impregniran tekstil...).

Vrhunski primer sekundarne fasade najdemo na pročelju trgovine Hugo Boss japonskega arhitekta Toya Ita. Stavba stoji na eni glavnih (in tudi najdražjih) barcelonskih avenij Passeig de Gracia, v osrednjem delu pomembne trgovsko-poslovne četrti Eixample, kjer najdemo številne najslavnejše arhitekturne bisere mesta. Poklon arhitektu, ki je moral biti zelo sofisticirano pogumen – sprejel je izziv umestitve nove fasade v bogato okolje bližnjih Gaudijevih mojstrovin (njegova La Pedrera, ki je sodobnega arhitekta gotovo navdihnila, stoji na drugi strani ulice). In zmagal. Objekt je postal novodobna klasika.

Nujnost dialoga

Drži pa, da je integracija tovrstne sodobne arhitekture v staro mestno jedro ali v okolje s specifično tipiko umetnost. Nujno je zato vzpostaviti dialog med urbanizmom in arhitekturo. Pomanjkanje poguma pri načrtovanju česa novega in revolucionarnega je žal v slovenskem prostoru zelo pogosto. Če ni poguma, pa ni napredka.

Drugačne fasade niso več le domena javnih poslovnih objektov, pač pa se smernica seli tudi v individualno gradnjo. Kdo si ne želi drugačne hiše?

Deli s prijatelji