Prej plaho kot odločno je odšla k direktorju policije v dolenjski prestolnici in mu predlagala dobrodelni projekt Blazinice tolažbe. Ideja, da bi policistke v prostem času prostovoljno šivale igračke za otroke, ki se med policijskimi postopki znajdejo v strašni stiski, je zaživela v polnem. Niti v sanjah si ni mislila, da bo njen nadrejeni več kot navdušen, še manj, da bo njena zamisel v pičlih nekaj dneh postala vseslovenska mantra: v dobrih delih šteje vsak posameznik! Trenutno blazinice šivajo ženske z vseh policijskih uprav v državi.
Kako sprejemate dejstvo, da ste čez noč postali znano ime?
Nisem pričakovala tako burnega odziva medijev, saj ga tudi nisem načrtovala. Od nekdaj se rada udeležujem dobrodelnih akcij, saj si tako polnim baterije. Hočem pomagati ljudem. Vesela sem, da se je glas o mojih blazinicah tolažbe oziroma projektu vseh nas žensk v policiji tako lepo razširil ter tudi novinarji ne sledite vedno pravilu le slaba novica je dobra novica.
Vaš predlog projekta je poleg direktorja policije v Novem mestu lepo sprejela tudi večina kolegic z vaše matične postaje v Dolenjskih Toplicah. Kaj pa tiste, ki niso bile za stvar – jim je manjkalo volje ali kaj drugega?
Mogoče na začetku še niso razumele, za kaj gre, ali pa jim je primanjkovalo časa, saj delo policistke, ki je tudi žena in mati, dejansko traja skoraj 24 ur na dan. Zelo se moraš potruditi, da si izbojuješ proste trenutke. Ne glede na to jih še vedno pričakujem in vsak dan se mi oglasi kakšno novo dekle s policije, ki si želi sodelovati.
Vi ste žena in mati treh otrok, dekleta in dveh dečkov, pa vam uspe najti čas za šivanje. Od kod ideja? So imeli ali še imajo podobne blazinice tudi vaši otroci?
(Se nasmehne.) Seveda jih imajo, a k sreči ne zato, ker bi potrebovali tolažbo. Njim sem najprej sešila prav takšne blazinice v obliki nasmejanih rožic (V roke prime enega od ročno sešitih izdelkov, ki prekrivajo mizo sobice policijske postaje Novo mesto – namenjene otrokom žrtvam kaznivih dejanj oziroma izpraševanju najmlajših prič dogodkov – kjer poteka naš pogovor), da bi preverila, ali so jim všeč.
Torej ste vi pravzaprav tudi oblikovalka daril z močno sporočilnostjo?
Po svoje ja, po drugi strani pa gre za zelo staro tehniko krpanke, za že znan motiv. Notranji del rožice spominja tudi na šestkotni simbol policije. (Pokaže na našitek svoje uniforme.) Takšno blazinico v celoti sešiješ na roke brez šivalnega stroja, lahko uporabiš novo ali staro, še dobro ohranjeno blago, narediti pa moraš najmanj dva tisoč šivov. Izdelava traja dve uri ali več, odvisno od izurjenosti.
Zakaj je takšen izdelek več vreden kot denimo kakšna poceni igračka, narejena na Kitajskem?
Vsaka naša blazinica tolažbe nosi v sebi dušo svoje izdelovalke. Ročno delo je kljub temu, da imamo na voljo ogromno poceni izdelkov, vse bolj cenjeno. Prav je tako.
Ljudje si želimo več pristnosti.
(Pokima.) Ustvarjalka blazinice se med šivanjem zaveda, kaj počne, razmišlja, kako bo s tem nekomu koristila, mu namenila pozitivne misli. Ne le nekomu, otroku, ki je najbolj ranljivo bitje in bi ga vedno morali zaščititi. Od tod tudi ime za blazinico tolažbe.
Ne nazadnje se med šivanjem nekako potolaži, sprosti tudi ustvarjalka.
Drži. Sploh po kakšnem zelo napornem dnevu, ko prideš domov ves napet, je takšno ročno delo izjemno sproščajoče. Nekakšna samoterapija, ko tvoje mislijo odplavajo drugam. Vsekakor koristnejše početje kot le gledanje televizije.
Doslej se je v projekt vključilo približno sto policistk po vsej državi, že narejenih pa je več kot petdeset tekstilnih tolažnic za žalostne otroke. Ste katero že podarili prav v ta namen?
Še ne, konec koncev gre za svež, mlad projekt, ki smo ga zagnali šele šestega marca. Strinjam pa se z besedami varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer, ki si je na našem predstavitvenem dogodku zaželela, da bi bilo sešitih čim več blazinic, čim manj pa bi jih bilo dejansko treba uporabiti. Tudi en sam nesrečen otrok je preveč.
Na policiji ste zaposleni že od leta 1998, medtem ko zadnji dve leti delate na terenu. Bi lahko izpostavili kakšno izkušnjo, ki se vas je posebno dotaknila?
Posebno me je pretreslo, ko sem videla zelo prestrašenega fantka in sem kot mama nagonsko začutila, da bi bilo dobro vsaj za kratek čas preusmeriti njegovo pozornost z grdih stvari. Podarjena blazinica tolažbe, ki jo pospremimo z vsaj malo nasmeška, je za otroka v tistem trenutku pomembna rešilna bilka, sporočilo, da smo policisti tam zato, da pomagamo in se nas ne boji.
Za kakšen dogodek je šlo pri omenjenem fantku?
Hudo prometno nesrečo, ko so morali reševalci oživljati enega od njegovih staršev in se ni vedelo, ali bo preživel. Otrok je bil ves iz sebe, ker ni vedel, kaj se dogaja. S sodelavko sva mu razkazali policijsko vozilo, kako delujejo lučke in podobno. V tistem trenutku sem prvič pomislila, da bi bilo dobro imeti pri sebi nekaj takšnega, kot je blazinica tolažbe, nekakšno nasmejano prijateljico svetlih očk, ki dajejo upanje, da bo še vse v redu. V tem primeru je res bilo in ko smo se ponovno srečali nekaj mesecev pozneje, nam je fantek veselo pomahal.
Samomori, nasilna kazniva dejanja ter kršitve javnega reda in miru. Za katere neljube dogodke bi lahko rekli, da se otroci v njih kot priče znajdejo najpogosteje?
Zagotovo nasilje v družini, ki pa pogosto ostaja skrito za štirimi stenami. Policisti se žal lahko odzovemo šele ob prijavi.
Po besedah vaše predstavnice za odnose z javnostjo Alenke Drenik so zadnja leta vse pogostejši tudi nezakoniti prehodi državne meje prebivalcev iz afriških držav, v katerih se prav tako znajdejo otroci.
(Prikima.) To so tragične zgodbe. Poleg odraslih najdemo tudi otroke, vse premražene in lačne. Pogosto se nelegalni prebežniki, ko jih vrnemo hrvaškim policistom, vrnejo in še večkrat poskušajo doseči svoj končni cilj. (Ta sta bodisi Nemčija bodisi Italija ali severnoevropske države, v zadnjem času pa vse bolj tudi Slovenija, doda med intervjujem prisotna Alenka Drenik, op. a.)
Kako komentirate nekatere spletne komentarje, da vaše blazinice otroku v stiski v resnici niti najmanj ne koristijo.
Ne berem komentarjev, sploh ne škodoželjnih. Mogoče bi njihovi pisci tudi potrebovali katero od blazinic.
Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Odraščala sem v obdobju, ko še ni bilo na voljo prav veliko igrač. Mojega brata in mene so ponavadi vedno spremljali medvedki, kamor koli smo šli. Imela sem srečno, lepo otroštvo brez travm, neljubih pripetljajev, ki puščajo rane na duši. Morda so bili, pa so mi bili kakovostno prikriti. (Nasmeh.)
Zakaj ste izbrali poklic policistke?
Mogoče zato, ker je bil policist tudi moj oče. Žal je že nekaj časa pokojni, zato ne ve, da sem si izbrala ta poklic. Mama pa je bila pedagoginja in morda imam tudi zato še poseben čut za otroke.
S čim se v službi v Dolenjskih Toplicah sicer največ ukvarjate?
Delo je enako kot pri drugih policistih v državi. Skrbimo za varnost v cestnem prometu, zagotavljamo javni red in mir ter preiskujemo kazniva dejanja. Naše osnovno poslanstvo je, da služimo ljudem, da varujemo življenja in premoženje. Sama se največ ukvarjam z malimi kaznivimi dejanji, kot so vlomi v zidanice. Prav pred kratkim smo našli skupino storilcev.
Ste morali že kdaj poprijeti za orožje, se s kom fizično spoprijeti ali se odzvati podobno kot vaša kolegica Mirela Čorič, ki je sama na kolesu ujela roparja zlatarne ter ju vklenila?
Pri delu še nikoli nisem uporabila pištole, ki jo nosim za pasom, in upam, da je tudi nikoli ne bom. Mirela Čorič je bila zares junaška. Ne vem, ali bi se sama odzvala tako dobro. Lahko pa si predstavljam, da v takšnih okoliščinah ne razmišljaš kaj dosti, temveč bliskovito narediš tisto, kar moraš, za kar si usposobljen, izurjen.
Trenutno je v slovenski policiji zaposlenih 2011 policistk. Katera je ključna vrlina ženske v tem poklicu?
Njena naravna nagnjenost k pogovoru. Dejstvo, da rade govorimo, pogosto reši tudi najbolj kočljive okoliščine, saj jih znamo omiliti. To so nam začeli priznavati tudi moški kolegi v policiji.
Kaj najraje počnete doma, ko slečete policijsko uniformo in ste v družbi najbližjih?
Zelo veliko se pogovarjamo, medtem ko ustvarjamo. Svoje otroke navajam, da se izpopolnjujejo v ročnih spretnostih in so pri tem vztrajni. Ne izdelujemo le blazinic, temveč tudi voščilnice in druga darilca. Verjamem, da človek s tem, ko zna sam izdelati kaj uporabnega, pridobi tisto pravo samozavest.
Ali se v kopici obveznosti pogosto zgodi, da katerega od svojih otrok odpravite z besedami: oprosti, zdaj nimam časa?
Vsi so že navajeni, da takoj po prihodu iz službe potrebujem svojih petnajst do dvajset minut, da se umirim, preklopim v svoj svet. Sedem in počakam na kavico. To je meni zelo ljuba rutina, po kateri na novo zadiham. Nato lahko skupaj zagnano pregledamo domače naloge, povprašam jih, ali so lačni, in tako naprej. Rada skuham kosilo za svojo družino, včasih pa pri kuhanju priskoči na pomoč tudi mož.
Ali se tudi z njim lotevate kakšnih ustvarjalnih tehnik za odganjanje stresa, imata kakšne posebne skupne pobege?
Kadar ima mož vsega polno glavo, se odpelje k prijateljicam čebelam. Kot čebelar se lahko z njimi pogovori, o čemer se z menoj ne more, nato pa se zadovoljen vrne domov. K svoji glavni čebeli matici. (Nasmeh.) Mož mi sicer ogromno pomaga pri izpeljavi projekta Blazinice tolažbe, med drugim ureja papirologijo, pomaga izdelovati embalažo in rezati blago. Tudi na splošno mi stoji ob strani, zato ga moram posebej pohvaliti. Lepo skupaj veslava naprej.
Blazinic tolažbe pa ne pomagajo šivati le vaše kolegice, družina in prijatelji, za vaš projekt se zanimajo tudi spretne ustvarjalke zunaj policije. Ali so morda kje na voljo natančna navodila za izdelavo blazinice?
Na facebooku smo pod imenom Blazinica tolažbe objavili glavne korake izdelave, seveda pa smo odprti tudi za vsa druga vprašanja. Izdelati nameravamo po nekaj unikatnih blazinic za večino intervencijskih vozil, da si bo vsak otrok lahko sam izbral, katera bo le njegova. Razmišljamo tudi, da jo bo spremljala zgodbica, vendar še iščemo primernega pravljičarja.
