Začela se je glavna sezona. To prepoznaš po stanju na plaži. Še pred 14 dnevi smo brez težav tudi po enajsti uri tam našli prostor, danes to po 9. uri ni več mogoče. Turistična sezona je torej tu. Za stalne prebivalce to sicer pomeni, da jim gostilničar namigne, naj se prestavijo, ker potrebuje mizo za turiste. Od konca minulega meseca pa do konca avgusta bo obala polna bark, zasidranih kakšnih 10 metrov od obale, plaža bo polna glasnih otročajev in smeti. Resda je to tudi čas za glavni zaslužek domačinov. Ko bo konec poletja, se bo štelo denarce, počivalo in uživalo v miru. Ne zamerite, ampak tako tu ob morju živimo.
Za 100 odstotkov dražja tržnica
Eden od domačinov, ki se izjemno veseli turistične sezone, je tudi podjetnik, ki na lokalni tržnici vsak dan, od jutra do večera, ponuja svežo zelenjavo. Seveda pozimi ni veliko strank. Poleti pa lahko dela ves dan. In tudi izkupiček je zagotovo zadovoljiv, kar sem na lastni denarnici občutila ravno to soboto, ko sem za par vejic peteršilja, dva korenčka in malo zelene na hitro odštela skoraj 2 evra.
Verjamem, da je na zasluženem dopustu krasno, da se zjutraj podaš na lokalno tržnico in za kosilo nakupiš svežo zelenjavo, pravkar potrgane fige … Lepo, če bi bilo res. Malo bolj izkušeno oko gospodinje hitro opazi, da je paradižnik, ki nam ga gospod za stojnično tehtnico ponuja za 2 evra za kilogram, popolnoma enak tistemu z letaka, ki smo ga med tednom od trgovca prejeli v poštni nabiralnik. Za 98 centov.
Enako velja za čebulo, korenček, krompir, breskve. Mimogrede bomo za pripravo enega kosila potrošili 3 evre več, kot če bi popolnoma iste sestavine kupili v prodajnem centru.
Domače z ruskim naglasom
Večina vikend turistov se prav zadovoljno sprehaja med tistimi nekaj stojnicami po naši tržnici in kupuje sadje in zelenjavo. Nič hudega, če ponudnik ne govori čudnega jezika, ki se mu reče ištrijanščina, ampak prodajalka komunicira predvsem rusko. In četudi lahko kupiš domače artičoke, čeprav vsi Strunjančani povedo, da jih letos ni, ker so pomrznile. Domače je le domače. Za to se splača odšteti kakšen evro več. Res da predvsem zaradi občutka. Sprehajanje po zelenjavnem trgu le ni isto kot lomastenje z velikim vozičkom po prodajnem centru.
Domače za domače
Seveda je na tržnici ob sobotah še nekaj prav domače robe, ampak bolj za domačine. Ti vedo, pri kateri branjevki kupiti solato in pri kateri fige. Ampak tam pridelki niso tako bleščeče rdeči ali zeleni. Paprike so manjše, šparglji s pol centimetra manj premera. Teh turisti ne kupujejo.
In čeprav so že ob 6. uri zjutraj na pomolu, od ribičev slišijo, da ribe ni. Fantje so že prevečkrat slišali, da imajo previsoke cene. Resda za svežo ribo hočejo več, kot piše na akcijskih letakih. Zato jih preprosto prodajo gostincem. Ti poleti ne vprašajo za ceno.
Še sedem vikendov sezone
Vsekakor ni nujno, da bi živilo, ki ima popolnoma enako ceno v Prekmurju kot na Primorskem, vozili skozi vso državo. Povsem dovolj bi bilo, da bi se med potjo ustavili v najbližjem prodajnem centru in nakupili stvari, za katere vedo, da jih bodo čez vikend potrebovali, in pri tem vsakič prihranili vsaj 10 evrov.
Kakor kaže letošnje poletno vreme, bo večina obalnih vikendašev v času glavne sezone tu preživelo še vsaj sedem koncev tedna in si s tem podražilo počitnice za 80 evrov. Kot dodatek tem, ki so jih že potrošili od prvih toplih dni do danes.
