Videl je umirati otroke. Videl je dno, tisto, pred katerim si vsi, tudi zaradi selekcioniranih objav medijev, zatiskamo oči. Revščina, bolezen, smrt, trpljenje, strah, stiska. On jih vidi. On pomaga. Čeprav pravi, da to dela le zase, prispeva. Daje.
Tema letošnjega tedna otroka, ki pravkar poteka, so radosti in stiske odraščanja. Kot svetovno priznani fotograf, popotnik in dobrodelnež ste v okviru svojega dela spoznali in občutili trpljenje otrok po svetu. Od kod izvira?
Stiske otrok so velikokrat povezane z revščino, iz katere izvira vse drugo: bolezni, slabo urejene socialne zadeve in šolstvo, ali še hujše – nič šolstva. Temu sledi kriminal in vse drugo. Otroško trpljenje je gotovo povezano tudi z naseljenostjo območja. Bil sem v krajih, kjer so neskončno revni, a ne živijo na prenaseljenem območju. Tako je, denimo, tudi na nekaterih predelih Papue Nove Gvineje. Res je, da tam do tretjega leta starosti umre sedem otrok od desetih, a imajo tisti, ki preživijo, lepo otroštvo in relativno dobro živijo. Dobro v njihovem vrednostnem sistemu seveda. Drugače je v Indiji, kjer so smetišča, bolezni, kjer prebiva toliko ljudi, da drug drugega – »žrejo«. Tam otroštvo ni preprosto. Razmnoževanje človeške rase je popolnoma ušlo izpod nadzora. V bližnji prihodnosti računam na veliko pandemijo, ki bo pomorila pol človeštva, ker, veste, narava le poskrbi zase.
Vključeni ste v številne humanitarne dejavnosti. Kot fotograf ste sodelovali z organizacijo Klovni brez meja med balkansko vojno, z Rdečim križem po potresu v Pakistanu in cunamiju na Šrilanki in še bi lahko naštevala. To delo je nedvomno zahtevno. Zahteva močan značaj. Kako občutite stisko in grozo ljudi, s katerimi se srečujete?
Takrat, ko to delam, mi ne pomeni nič. Če bi mi preveč pomenilo, tega tako ali tako ne bi mogel početi. To vam bo povedal kateri koli fotoreporter, ki opravlja tovrstno delo. Zgradiš si notranji zid. Ne spomnim se prav določenega ubogega fantka, ki bi se mi vtisnil v spomin. Bilo jih je preveč. Tam, na kraju samem, hodim tudi po truplih, če je treba. Dobesedno hodiš po mrtvih. Nič. Rečeš »jeba« in greš naprej. Potem pa pride to za tabo, ko prideš domov in vse v miru predelaš. Ko uvidiš razliko, kako gre nam boljše. Potem se počutiš nekako krivega, da premalo narediš, čeprav se ne da narediti kaj dosti. In tako živiš svoje življenje z neprestano slabo vestjo. Zato tudi nimam otrok. Samo to se da zares narediti.
 |
| Fotografija je bila posneta v romskem naselju na Dolenjskem leta 2010 za Amnesty International. |
No, ampak kljub temu veliko naredite za ljudi, potrebne pomoči.
Ja, ampak to je zelo sebično. To delam zase, da se sploh lahko pogledam v ogledalo. Nekaj moram narediti. Rečem si: Si človek ali žival? In upam, da naredim veliko.
Tudi v Sloveniji. Če se zdaj osredotočiva samo na našo državo in naše otroke. Katere probleme bi posebej omenili?
Nisem sicer strokovnjak, ampak velik problem pri nas so gotovo romski otroci. Obstaja zelo preprosta rešitev, ampak to ni slovenska rešitev. Slovenec misli, da jih lahko spremeni oziroma prilagodi našim navadam čez noč. Skopajmo jih, dajmo jih v šolo in pokažimo jim, kaj morajo delati. Halo?! To ne gre tako! Zato so potrebna leta premišljenega dela. Oni nimajo vode. Zakaj je nimajo? Pred nekaj desetletji, ko smo še bili v Jugoslaviji, so jim prepovedali potovati in živeti v vozovih ter jih prisilno ustalili na občinski zemlji. Tam imajo svoja romska naselja že petdeset let. Potem pa jim je bila v denacionalizacijskem procesu pravica do bivanja na teh območjih odvzeta. V resnici so danes na tuji zemlji, na kateri so lahko pred tridesetimi leti bivali v skladu z zakonom. In zato nimajo infrastrukture in je tudi ne dobijo. Nimajo gradbenih dovoljenj, nimajo elektrike, nimajo vode. Če se ne moreš umivati, je logično, da smrdiš. In potem smrdiš v šoli, kjer se vsi otroci iz tebe delajo norca. Ja, kolikokrat boš še šel v tako šolo? Romi v Novem mestu na Rdečem križu ne dobijo niti oblačil. Tako zelo jih jug Slovenije zavrača. Na srečo je drugače v Prekmurju, ker so Romi že desetletja bistveno bolj vključeni v družbo. Skratka, rešitev je, vendar je zelo dolgotrajna in se bo vlekla čez več generacij.
Nesprejetost, izključenost in zavračanje romskim otrokom gotovo povzročajo stiske. Obstajajo pa še druge vrste otroškega trpljenja. Veliko sodelujete z bolnišnično šolo na Inštitutu Republike Slovenije za rehabilitacijo.
Res je. Dostikrat sem tam. Za otroke pripravljam delavnice, kakšno razstavo, sodelujem na prireditvah in tako naprej. Ne pridem le enkrat na leto in se potem hvalim s tem, tako kot to počno nekateri pripadniki slovenske politične elite. Po drugi strani pa … vse, kar je humanitarnost, je svinjarija. Tega sploh ne bi potrebovali, če bi država delovala tako, kot bi morala. Kaj bom jaz zbiral za novo sondo za novorojenčke? Ne bom! V resnici sicer zbiram, ampak to bi morala kupiti država. Namesto Patrie, namesto vojske, namesto vladnega letala, pa še veliko bi se našlo. Demilitarizirajmo Slovenijo. Koliko denarja gre za Ministrstvo za obrambo? Poskrbimo zanje, da gredo za gozdarje ali logarje, če radi s puškami tekajo po gozdu. In največja svinjarija je, da država podpira humanitarnost, zato da lahko oni manj dajo. »Pridni,« nas crkljajo. Dajte kar vi! Bomo mi desetkrat lažje živeli.
V preteklosti se je kar nekajkrat zgodilo, da je denar, ki naj bi šel v dobrodelne namene, pristal v napačnih rokah. Menite, da so ljudje izgubili zaupanje v tovrstne organizacije?
Absolutno se strinjam, da se to velikokrat zgodi. Imeli smo afero Rdeči križ, Unicef ... Glede zaupanja pa … Slovenec je škrt. Ne samo on, ampak vsi. Nikomur ne bo nič dal. Če dobi še kakršenkoli razlog, da ni treba dati, je pa sploh zelo zadovoljen. Zato so te afere izjemno škodljive ne le zaradi nekaj evrov, ki jih kdo ukrade, temveč predvsem zaradi izgube zaupanja. Država bi se morala pri tovrstnih zlorabah veliko bolj drastično odzvati. Sam še vedno dajem velikim organizacijam in tudi brez plačila delam zanje. Po potresu v Pakistanu so lahko samo te velike organizacije kaj naredile. Prišel je Rdeči križ s helikopterji. S hrano in z milijoni. Postavili so kuhinje, šotore … Pomagali so mnogim, ker imajo samo tako velike organizacije primerno logistiko in dovolj denarja za pomoč pri večjih katastrofah.
Kaj pa poleg denarja, s katerim lahko nahranimo lačne ter preprečujemo in zdravimo bolezni, najbolj potrebujejo otroci v stiski?
Dom in družino. Otroci izhajajo iz te celice. Družino potrebujejo vsi, ne samo tisti v stiski.
Kaj mora otrok pridobiti v okviru primarne socializacije, torej kaj mu mora dati družina?
Prave vrednote. Poštenost, delavnost, pridnost. Odnos do dela in odnos do drugih.
Kaj pa duševne stiske. Se vam zdi, da so otroci danes preveč obremenjeni z vsemi pričakovanji družbe, tudi staršev?
Sodobna kapitalistična družba spodbuja ljudi k potrošništvu in tekmovanju. Tekmovanje ni pravi način izražanja. Morali bi sodelovati. Velike korporacije vzgajajo individuume, ki se bojijo skupnosti. In take posameznike je najlažje nadzirati. Zato moraš danes že v osnovni šoli pobiti vse okrog sebe, da boš odličen, in potem pobiti še vse v gimnaziji, da boš prišel na fakulteto, po možnosti na medicino. Načrt tistih nekaj odstotkov ljudi, ki obvladujejo svetovno bogastvo, je, da je potrošnik sam, da se boji vseh drugih, da je do njih neprijazen. Tako ga lahko najbolj nadzirajo. Nemogoče je doseči vsa pričakovanja, ki so povezana tudi z videzom, z blagovnimi znamkami. Ko vidim v najbolj revnih državah uboge otroke z majicami, na katerih na veliko piše Nike. Nike bi moral tebi dati denar, da to nosiš. To je ravno bistvo kapitalizma. Nategnili so te, da jim še plačaš za to, da jim delaš reklamo. Ne vem, kakšna je zaradi tega individualizma in tekmovalnosti prihodnost naših otrok. Jaz v današnjem sistemu, po tem novem točkovanju, ne bi prišel niti do srednje šole. In mislim, da to ni prav. Očitno sem bil sposoben, samo malo drugačen sem bil, danes pa s kakršnokoli drugačnostjo ne moreš več najti svojega mesta v družbi. Zbiraj točke ali pa boš na cesti. In zbirajo točke od petega razreda naprej pa do konca življenja. Najprej v šoli, potem po trgovinah, lekarnah.
