O dr. Ivanu Oražnu večina slovenskega naroda ne ve kaj dosti, bržčas bi morali vedeti študenti medicine, ki bivajo v njegovem domu na Wolfovi že od pamtiveka. Zapisi pripovedujejo, da je bil dobrotnik študentov medicine in sopodpornik prve slovenske medicinske fakultete, vsekakor pa izraziti politik, revolucionar in domoljub, z dramatičnim življenjepisom. Z oporoko iz leta 1919 je svoj dom zapustil mladim: »Vse svoje premično in nepremično premoženje zapuščam medicinski fakulteti, ki naj to premoženje uporabi za ustanovitev in vzdrževanje zavoda Oražnov dijaški dom, v katerem naj dobe prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani.«
Brez patetike: njegov ideal je bila svoboda. A to je zgodovina in sedanjost, kajneda, in identični časovni stroj se vrti tudi v Oražnovem domu v Ljubljani, kjer brezplačno bivajo študenti medicine. Do tu vse lepo in prav. A že dvajset let poslušamo neverjetne zgodbe o dogajanju v domu oražnovcev (tako se najemniki sami imenujejo), ki vsake toliko izbruhnejo s še večjo silovitostjo. Doslej smo jim morda prisluhnili s
pridržki, z negotovostjo, ugibanjem: kaj pa, če ni res?! Zdaj so se opogumili trije posamezniki in spregovorili o mučenju, nedostojnosti in poniževanju domnevne elite, cvetobera slovenskih študentov, bodočih in potencialnih Hipokratovih učencev, ki svoje bolne iluzije in frustracije izživljajo nad mlajšimi kolegi, bruci. In smo ostali odprtih ust.
Šokantni naslovi. Sadistične igre bodočih zdravnikov. Poniževanje in maltretiranje, ki ga nihče noče ustaviti. Igre bolnikov. Ipd. Mučna zgodba je bojda takšna: staroste doma, torej študentje zadnjih letnikov, si jemljejo pravico in celo dolžnost, da bruce in brucke s posebnimi obredi, od oktobra pa vse do maja, preizkušajo, ali so sposobni za tovrstno domsko življenje in poklic zdravnice/zdravnika. Sadistične teste izvajajo na način, ki spada v neki drugi čas in je na srečo za nami. Po desetletjih šušljanja se je opogumil Marko, študent prvega letnika medicine, ki je zapustil Oražnov dom, ker preprosto ni več zdržal. Stopil je pred kamere in opisoval domski red: ob prihodu imajo abteilunge (vojaški bataljon), ko se morajo kadar koli, najraje po polnoči, na hodniku postaviti v vrsto in jim staroste med kričanjem nalagajo opravila. Praviloma so sicer lahkotno otroška vprašanja, in če odgovor ni pravilen, sledi mrzel tuš, vse dokler ne najdeš pravilne rešitve. Med izvrševanjem nalog komandanti vpijejo smrt brucem, smrt. Enkrat so jim denimo vrteli pornografske filme in opazovali, kdo od fantov ima erekcijo in je nima, skrajnega posmeha pa so bili deležni tako eni kot drugi. Če bruc ni bil ubogljiv ali delal pravilno, so ga radi preselili v klet. Jih pošiljali sredi noči po hamburgerje, morali so ročno prati njihove pobruhane puloverje ipd. Poniževalnih opravil in dejanj je nešteto. Marko je torej na neki točki rekel ne, vsega je bilo preveč: žalitev, neprespanih noči, popolnega psihofizičnega izčrpanja, posledica pa so tudi slabi učni rezultati. Zato je s tem seznanil dekana medicinske fakultete, prof. dr. Dušana Šuputa, ki je »odgovoren« za domski red. Markova izpoved je zatresla bele halje, v razreševanje se je vključila tudi varuhinja človekovih pravic, a bila je samo spomladanska sapica, ki je pojenjala, še preden so se pričeli resni pogovori.
Dejstvo je, tako pričevalci, da so bruci ustrahovani, probleme tajijo zaradi najrazličnejših razlogov, pomembnejši je materialni, saj nimajo denarja za podnajemniška stanovanja. Morda dejansko ne prepoznajo težav in problemov, kajti kdo ve, kakšne so njihove pretekle izkušnje. Problem se ni razrešil in Marko je odšel. Svoje doživljanje sta izpričala tudi študentka Iva in nekdanji uporabnik doma, danes
otroški zobozdravnik Tomaž Pehant, ki je tudi po dobrem mesecu odšel iz doma. Pehant potrdi, da je psihofizično nasilje v Oražnovem domu dolgoletno in zrelo za klinično psihologijo.
Starejši oražnovci, izvajalci vaj v vojni, seveda ne vidijo problemov in zanikajo kakršno koli nasilje. To je tradicija, se prepričujejo, a pred obličje kamere si sirote ne upajo. Česar tudi ni težko razumeti.
Ko si ponoči polnoletna oseba ne upa na stranišče in urinira v steklenico v sobi, pač ni normalno. Tudi ne, da ob dveh ponoči stojiš v vrsti na hodniku in čakaš na nore ukaze, pa kakršni koli že so. Normalno ni, da dekanat medicinske fakultete te dolgoletne izprijenosti ne reši radikalno. Je razumljivo, kajti očitno to zanje ni problem (sem poslušala dr. Sama Fakina, ki je svoj čas tudi bival v domu, pozna »obrede«, a jih razumsko tolmači).
Vprašajmo se, v kakšne zdravnike bodo zrasli oražnovci. Kakšna patologija je v njih? Doma.