Dolga pot od pšenice do slamnika

Domžale so mesto, ki je zraslo na slamnikarski tradiciji. Ko je že kazalo, da bo dejavnost pletenja slamnatih kit in šivanja slamnikov povsem izumrla, so se v Kulturnem domu Franca Bernika odločili in s študijskim krožkom začeli načrtno zbirati gradivo za nastajajoči slamnikarski muzej.

Največ gradiva so našli pri domačinu Matjažu Brojanu, potomcu stare domžalske slamnikarske rodbine Ravnikarjevih, ki je tudi avtor obsežne monografije Slamnata sled Domžal. Matjaž je več desetletij načrtno zbiral vse, kar je povezano s to dejavnostjo na Domžalskem. Že njegova zasebna zbirka je bila mali muzej, pravega pa so pred dvema letoma tudi z njegovo pomočjo odprli v domžalskem Godbenem domu.

Tradicijo pletenja kit in šivanja slamnikov zdaj oživljajo še s slamnikarskim sejmom, na katerega so pred dnevi povabili tiste slovenske rokodelce, ki pri delu uporabljajo slamo. Domžale s svojo tradicijo niso bile oaza sredi Evrope, saj je bila dejavnost razširjena tudi v drugih državah. Poseben dogodek ob letošnjem sejmu je bil obisk predstavnikov slamnikarskega muzeja iz švicarskega mesta Wohlen.

Predstavniki muzeja so že obiskali kolege v Švici. Navdušeni so bili nad izdelki, ki so jih pridne švicarske roke ustvarile iz slame in konjske žime. Tamkajšnja zgodba se je začela podobno kot pri nas. »Točnega podatka, kdaj se je začelo ročno pletenje slame, ni, najverjetneje pa je veščino prinesel švicarski vojak iz Toskane, kjer so pletli že od 12. stoletja,« pravi Katarina Rus Krušelj, sodelavka domžalskega kulturnega doma. »Prvi švicarski dokazi o izdelovanju slamnikov izvirajo iz kantona Aargau od leta 1600. Tu je mesto Wohlen na prehodu v 19. stoletje postalo pomembno središče slamnikarstva, ki je sprva raslo na plečih kmetov in njihovem iskanju dodatnih načinov preživetja.«

Slamo zelo dobro poznajo in izkoriščajo v Prekmurju. Doužnjek je ročno spleten lestenec iz slame in pomeni vrhunec ustvarjalnosti domačega pletarstva. Za največje mojstre te prekmurske domače obrti veljajo člani družine Jakob iz Lipovcev pri Beltincih, ki so se predstavili na sejmu v Domžalah. Sestri Bernarda Žižek in Brigita Smodiš nadaljujeta tradicijo v domači vasi, kjer imajo celo galerijo s temi izdelki, brat Jani pa se s pletenjem ukvarja v Ljubljani. »Z imenom doužnjek poimenujemo kar celotno skupino ročno pletenih izdelkov iz slame, ki so značilnost Prekmurja ter spominjajo na šege in običaje ob koncu žetve,« je povedal Jakob. »Dejavnost se v glavnem ohranja in razvija kot družinska tradicija. Vrči, vaze, venčki, srčki, kelihi in stenski okraski so drobni biseri ročnega pletenja in hkrati lepi spominki.«

Kot vse kaže, slamnikarstvo še ne bo povsem zamrlo. Učenci Osnovne šole Venclja Perka iz Domžal so se namreč lotili pletenja kit, ob tem pa so izdelali raziskovalno nalogo in jo prijavili na tekmovanje Turizmu pomaga lastna glava. Kot smo lahko videli, so se mladi z navdušenjem lotili pletenja kit, celo iz petih slamic.

Še ena zanimivost s sejma. Na Sv. Trojici pri Domžalah so se odločili in na svoj način pokazali pot od žetve do kit, predvsem po zaslugi Polonce Ravnikar. »To je kamut,« je hitela pripovedovati Ravnikarjeva, čeprav so ob pogledu na zelen šop s klasi vsi mislili, da gre za pšenico ali rž. »Kamut je starodavni sorodnik pšenice, ki so ga že pred šest tisoč leti gojili v Egiptu. Bil je vsakodnevni vir energije celotne egipčanske civilizacije. Nato je skrivnostno izginil vse do konca 70. let prejšnjega stoletja, ko so odkrili neznano žitno zrno. Šele zdaj bomo videli, ali je kamut primeren tudi za pletenje slamnatih kit, pomembno pa je, da uspeva tudi v višjih legah.«

Točno opoldne so ob zvokih trobilnega kvarteta Godbe Domžale naznanili začetek sezone nošenja slamnikov. Najprej je ljubek slamnik s sončnico dobila nova direktorica Kulturnega doma Franca Bernika Cveta Zalokar Oražem, nato pa je Roman Kos domžalskemu županu Toniju Dragarju podaril modri delavski klobuk iz slame. Medtem ko je Zalokar Oražmova na kratko spomnila na večstoletno tradicijo v Domžalah, je župan Dragar vsem zaželel uspešno nošenje slamnikov.

V poletni vročini bodo še kako dobrodošli in mnogi jih bodo radi dali na glavo, tako kot so jih tisti, ki so jih nekoč v poletni pripeki nosili pri delu na polju.